V četrtek, 18. 9. 2014, smo se odpravili v Logatec na Krpanov pohod. Na poti smo sledili desetim nalogam.

1. naloga: Malarijo Krpana vkup sestaviti
   V prvi nalogi smo morali sestaviti sestavljanko, ki ni bila tako težka. Pri nalogi smo morali sodelovati vsi.
2. naloga: Ujeti ribo, da sebe podkrepiš, pot ne bo kratka.
   Lea in Aleš sta v tej igri lovila ribe. Naloga je bila težja, kot je bila videti na prvi pogled. Zahtevala je veliko koncentracije. Prvi dve nalogi smo opravili v zavodu Logatec, nato pa smo se odpravili naprej.
3. naloga: Les za mesarico odžagat bo treba.
   Pri tej nalogi sta žagala Žan in Aleš. Tara, Lea in vzgojiteljica Sergeja smo pomagale tako, da smo sedele na hlodu da ga ne bi prevrnilo.
4. naloga: Na gmajno priti in gibčnost pokazati, da ne najde se kdo in reče, da vsaka žaba od tebe dlje skoči.
   Eden od tekmovalcev je moral skočiti v daljino. Dogovorili smo se, da bo skakal Žan. Skočil je 230 cm.
5. naloga: Osem mejačev nate čaka, Krpan se jih ne ustraši. Omlati jih, da vsi podplate pokažejo.
   V nalogi je bilo potrebno podreti keglje. Zastopala sta nas Matic in Aleš, ki sta podrla 7 kegljev.
6. naloga: Kobilico vkup sestaviti in jo zajahati.
   Pri tej nalogi smo morali sestaviti kobilico iz lesa, pomembno je bilo, da smo sestavne dele pravilno zložili v čim krajšem času, saj so čas, ki smo ga porabili za opravljanje naloge izmerili.
7. naloga: Podkev Krpanove kobilice na drog zalučati.
   Pri tej nalogi smo metati podkev v en krog, v središču katerega je bil drog. Sodelovala je celotna skupina, vsak je imel na voljo tri mete, štele so podkve, ki so pristale znotraj označenega kroga.
8. naloga: Kaj bo, če se Brdavs ne ukroti, so veleli meščani Dunaja in poklicali Martina Krpana.
   Naloga je od nas zahtevala, da mečemo teniške žogice v Brdavsa. Seveda ni bilo tako preprosto, kot se sliši. Brdavs se je namreč majal. Brdavsa sta ciljala Tara in Žan.
9. naloga: Šverc soli brez cesarjevega patenta opraviti.
   Pri tej nalogi smo se najprej tehtali. Stehtali smo Taro. Nato smo na pamet napolnili vrečo peska z enako težo, kot jo ima Tara. Aleš in Matic sta bila pri tem zelo natančna in sta pesek odmerila natančno po Tarini teži.
10. naloga: Zadeti raco za dunajsko gospodo, da lačna ne bode.
    S pomočjo zračne puške je pri tej nalogi Matic streljal račke. Streljanje s puško ni bilo enostavno, vendar je Maticu uspelo ustreliti nekaj račk.

Pot se je končala v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec. Med potjo smo videli se druge ekipe. Po koncu smo se družili z vrstniki iz drugih vzgojnih zavodov in počakali na razglasitev rezultatov. Pohoda smo se udeležili: Lea, Tara, Žan, Aleš in Matic. Spremljala sta nas učitelj Matjaž in vzgojiteljica Sergeja.

Tara Ivanić in Lea Sojer

… novo šolsko leto. Polni počitniških vtisov in želja po uspehu pogumno korakamo naprej.

Počitnice so bile dobre, a prekratke. Pomagal sem doma na kmetiji, bil sem na morju v Ankaranu, udeležil sem se tudi tabora potapljanja na Krku in tabora na Pohorju. Na taborih mi je bilo najbolj všeč to, da nam vzgojitelji niso toliko gledali pod prste kot v zavodu. Za to šolsko leto si želim, da bo moje povprečje ocen več kot 4 in da bi bila naša skupina najbolj čista v zavodu.

Rok Duščak

Moje počitnice so bile super. Bila sem na potapljanju na Krku (Vantičiči), z dedijem sem šla v Bosno, kjer sem obiskala sorodnike in se vozila z motorjem. Sorodnike sem obiskala tudi v Avstriji. Doma sem veliko spala, bila zunaj s prijatelji in hodila na kavice s sestro Saro in Tercijem. Najbolj sem uživala na Krku, ker je bilo zabavno druženje z ostalimi otroki. Moje želje za to šolsko leto so, da uspešno zaključim 9. razred in se vpišem na srednjo šolo. Želim si tudi, da bi manj spala.

Tara Ivanič

Počitnice so bile dobre, veliko sem se zabaval. Veliko sem bil na morju. Bil sem v Pineti, na potapljanju na Krku, tudi z Alenko sem šel dvakrat na Krk. Bil sem še na taboru Marindol ob reki Kolpi in na Pohorju. Najbolj zabavno je bilo za moj rojstni dan pri Alenki. Dobil sem nov mobitel. V tem letu si želim, da bi uspešno zaključil razred in imel dobre ocene. Želim si še, da bi dobil dobre sošolce.

Matic Kaltak

Moje počitnice so bile v redu. Užival sem, zabaval sem se in se spočil od šole. Šel sem v Bosno k babici, veliko sem hodil tudi na bazen v Hrastnik in v Rimske Toplice. Najbolje je bilo v Bosni, ker sem videl babico in bratranca. To šolsko leto si želim še lepše ocene kot lani in da se odvadim biti toliko za računalnikom.

Kristjan Toprek

Moje počitnice so bile zelo v redu, vendar so bile malo prekratke. Bila sem v Franciji (Pariz), Disneylandu, v Gardalandu, Ljubljani in na taborih na Pohorju in Krku. Najboljše je bilo v Gradalandu, ker je tam veliko adrenalinskih stvari in doživetij. V tem šolskem letu si želim imeti dobre ocene in uspešno končati šolo.

Lea Sojer

Moje počitnice so bile v redu, ker je bilo veliko dežja in sem lahko bil več na računalniku. Bil sem v Seči na morju in na taborih na Pohorju in na Krku. Najbolj zabavno je bilo na Pohorju, ker sem pometal zaradi škode (kazen za razbito luč, kot posledico obmetavanja z blazinami). V novem šolskem letu si želim boljše ocene kot lani.

Dean Tratnik

Med poletnimi počitnicami smo se Dean, Rok, Matic, Žan, Lea in Simona odpravili na Pohorje in do jezera Pristava, spremljala sta nas vzgojitelja Ingrid in Dušan.

Po prihodu na Pohorje smo se najprej sprehodili do razglednega stolpa, kjer smo imeli lep razgled na mesto Maribor z okolico. Sledil je postanek pri slapu Skalca, ki nas je očaral s svojo lepoto. Popoldne smo prispeli do Ruške koče na Pohorju, kjer smo dvakrat prespali. Prvi večer smo igrali razne igrice, ki sta jih pripravila vzgojitelja, bilo je res zabavno. Naslednji dan smo se odpravili na pohod do slapa Šumik. Hodili smo dobri dve uri, potem je sledil bolj zahteven oz. nevaren del. Do slapa smo se namreč spustili po klinih in jeklenicah, za večino je bila to prva taka izkušnja. Kljub strahu in začetnem nezaupanju vase nam je uspelo, do slapa smo prišli vsi. Po fotografiranju smo se odpravili do prostora za piknik, kjer smo s skupnimi močmi pripravili kosilo. Popoldne smo posvetili risanju cerkvice pri Ruški koči in igram zaupanja. Naslednji dan smo se odpravili v dolino, do jezera Pristava. Po poti smo se ustavili v ribiški trgovini, kjer smo spoznali različne vrste palic, trnkov in vab za ribolov. Po prihodu na jezero smo najprej postavili tabor. Večina je šotor postavljala prvič, a s skupnimi močmi nam je uspelo. Popoldne smo posvetili ribolovu. Vsak je dobil svojo ribiško palico in boj se je začel. Že po nekaj minutah smo ujeli prvo ribo, nato smo med seboj tekmovali, kdo jih bo ujel več. O zmagovalcu sicer ne moremo govoriti, saj je bil izid precej enakovreden. Obiskal nas je tudi ribiški kontrolor. Preveril je kako nam gre in ali upoštevamo pravila športnega ribolova. Večerjo smo pojedli kar ob palicah, saj nihče ni želel zapustiti svojega mesta vse dokler se ni stemnilo. Sledila je noč v šotorih, ki je bila posebno doživetje. Naslednje jutro smo nadaljevali z ribolovom, po kosilu pa pospravili šotor in se odpravili nazaj proti zavodu, kjer so nas že čakali starši.

Projekt je bil resnično lepo doživetje. Spoznali smo precej novih in zanimivih stvari ter ugotovili, da narava ponuja veliko možnosti zabave. Bolje smo se spoznali tudi med seboj in stkali nekaj pristnih vezi, ki bodo v novem šolskem letu še kako pomembne.

Vabimo vas, da si v galeriji pogledate nekaj utrinkov.

V zadnjem mesecu šolskega leta smo odšli na zaslužen zaključni izlet. Na Ljubljanskem barju smo se pomerili v streljanju. Airsoft je zopet nekaj novega, kar smo spoznali. Zanimive borbe, napete situacije in natančni streli so nas spravljali v dobro voljo in v obup. Na koncu smo si vsi skupaj, živi in zdravi, zadovoljni segli v roke in pojedli meso z žara, ki nam ga je pripravil kuhar, spekel pa vzgojitelj. Z nekaj modricami smo se odpravili v skupino in zadovoljno zaspali. Odšli smo tudi v Dragočajno na sladoled in se tako poslovili od devetošolcev ter jima zaželeli obilo uspeha na nadaljnji poti, prav tako tudi sedmošolcema teden kasneje, saj nas zapuščata. Ostali pa na počitnice! Naslednje šolsko leto pa novim dogodivščinam naproti.

Za zadnjič smo odšli na pravo turo. Obhodili smo Begunjščico in ob tem še osvojili njen vrh. Dopoldne smo štartali na Ljubelju in odšli čez tunele ter na Prevali prvič počivali. Tam nas je ujela tudi ploha, tako, da smo prevedrili in odrinili naprej proti Roblekovemu domu čez Rožo, kjer smo zopet posedeli na klopci in se okrepčali. Uživali smo v prekrasnem razgledu na Bled in opazili, da so v teh krajih kopali manganovo rudo – sicer pred več kot sto leti. Postanek pri Roblekovem domu in še zadnji naskok na vrh, katerega smo osvojili po natanko štirih urah in pol. Razgleda žal ni bilo, smo pa uživali v zadoščenju, da je pod nami 2060 metrov. Hitro se odpravimo nazaj, izberemo pot preko melišča Smokuškega plazu, pridemo na Zelenico in po smuščišču nazaj na izhodiščno točko. Po sedmih urah in pol se zadovoljni vrnemo. Uspelo nam je priti na dvatisočak.

Mesec maj je minil relativno mirno. Devetošolci so pisali NPZ-je, prav tako šestošolec. Občutki so mešani. Kakšno je znanje, se bo videlo. Najboljša učenca sta odšla na nagradni izhod. Odločila sta se za bowling, vrhunec zabave in užitkov. Izplača se potruditi. Ocenjevali so nam sobe in prostore ter upravičeno pričakujemo najvišja mesta. Drugače pa smo se trudili na učnih urah. To nam je vzelo precej koncentracije, saj je pomlad s seboj prinesla čudovite sončne žarke. Skratka, večina nas je v pričakovanju zadnjih dni v zavodu in koraka v novo življenje.

Naš predzadnji vzpon v šolskem letu 2013/2014 je bil na Triangel, 1704 m visok vrh, ki je najvišja točka grebena Ljubeljščice. Nahaja se nad mejnim prehodom Ljubelj. Pot nas je vodila po smučišču do koče na Vrtači, planinskega doma na Zelenici in proti vrhu. Napor je bil poplačan z izrednim razgledom, fantje pa so se razveselili tudi dejstva, da so neovirano prestopali iz Slovenije v Avstrijo. Sledil je spust, uživanje v prelepem vremenu in naravi ter prijeten klepet. Ogledali smo si tudi naš zadnji cilj, sosednjo Begunjščico.

Na Jurčičevo pot smo se odpravili 14. 5. 2014. Zbudili smo se ob običajni uri, pozajtrkovali, se uredili in počakali učitelja Matjaža in vzgojiteljico Sergejo. Z njima smo odšli do kombija, kjer smo se zmenili, da moramo biti pridni. Nato smo se peljali do Muljave, in sicer do Jurčičeve domačije. Pričakal nas je zajtrk, po okrepčilu pa smo se lotili nalog. V prvi nalogi smo reševali test na podlagi zgodbe Kozlovska sodba v Višnji Gori. Nalogo smo reševali Simona, Lea, Rok in Davor. V drugi nalogi sta Kenan in Matic risala ilustracijo na zastavo (prav tako na podlagi zgodbe Kozlovska sodba v Višnji Gori). Pri tretji nalogi smo plezali po mreži. Sodelovali smo vsi, razen Roka. Kenan nas je prijel in dal čez pajkovo mrežo, na drugi strani pa nas je prijel Adi. V četrti nalogi smo po poti nabirali rastline, ki smo jih pokazali in prepoznavali. Imeli smo zavezane oči, s pomočjo čutil (vohanje in otip) smo ugotavljali in prepoznavali rastline. V igri smo sodelovali vsi. Pri peti igri smo metali čevelj. Igra me je zelo navdušila, ker sem v prvem metu vrgla čevelj v sredino. Čevelj so metali še Kenan, Rok, Adi in Davor. Pri naslednji nalogi smo igrali grajsko igro. Nastopali smo vsi, igra mi je bila zelo všeč. V zadnji igri smo morali pokazati svoj talent. V okviru karaok na žalost nisem hotela pokazati svojega pevskega talenta. Sledilo je kosilo in prosti čas. Podelili so priznanja, nato smo se ob glasbi še malo zabavali. Upam, da grem še kdaj.

Simona Kuhar, 7. a

Tudi letos smo se podali v ustvarjalno raziskovanje Višnje Gore, kjer so Andrej, Blanka, Nataša in Mejra narisali svoja likovna dela. Vzpodbujali in spremljali sva jih učiteljica Irena in Sergeja.

Učenki Mejrema in Blanka sta zapisali, kaj se je dogajalo.

17. 4. 2014 smo se Mejra, Blanka, Nataša in Andrej v spremstvu učiteljice Irene in vzgojiteljice Sergeje odpravili na likovno druženje v Višnjo Goro. V Višnji Gori so nas najprej sprejeli z zajtrkom. Ko smo se okrepčali, smo dobili zgodbe. Na podlagi teh smo kasneje ustvarjali. Vzeli smo risarske pripomočke in odšli proti cerkvi, ki je bila od zavoda oddaljena dober kilometer. Dobro smo opazovali okolico, nato pa si je vsak izbral svojo pozicijo in tisto, kar bo risal. Namestili smo se pri cerkvi in slikali v bližini njihovega simbola (polža). Ko smo zaključili, smo se odpravili nazaj v zavod, kjer smo počakali podelitev priznanj, potem pa smo se odpravili še na kosilo. Imeli smo se zelo dobro. Z veseljem bi se še kdaj udeležili likovnega srečanja, želeli pa bi si, da ne bi bilo tako mrzlo kot letos. 

Mejrema Burkić, 8. a in Blanka Juhart, 9. a

Prišel je čas resnega hribolazenja. Za destinacijo smo si izbrali zelo zahtevno Pogačnikovo pot na Šmarnogorsko Grmado. Rok, Žan, Stjepan in Kristjan smo se odpravili z učiteljem. Šlo je zares. Uporabili smo plezalni pas in se varovali. Nekatere nas je bolj, druge pa je manj stiskalo v prsih, ko smo plezali po steni in bili korak od prepada. Roka moram pohvalit, da je pogumno premagal tako strah kot steno. Vrh smo osvojili, si ogledali Ljubljano in se v vetrovnem vremenu podali čez Peske v dolino. Prijeten izlet in nova izkušnja. In hvala kuharju, ker nam je namenil dve čokoladici.