Tradicionalno smo tudi v letošnjem decembru priredili novoletno prireditev, ki jo je letos organizirala 3. vzgojna skupina. 13. decembra 2016 smo gostili strokovne delavce centrov za socialno delo, 22. decembra 2016 pa naše najbližje. Naši učenci so pokazali mozaik talentov. Prisluhnili smo »hišnemu bendu«, predstavili so se plesalci, ki vadijo pri plesnem krožku, vsaka vzgojna skupina je pripravila svojo duhovito točko, zapel je tudi šolski zborček. Pohodniki v Lož in Vrbo so se razveselili pohval za prehojeno pot, gospod ravnatelj pa je podelil tudi nagrade za najlepše voščilnice, najbolj urejeno skupino in najlepše urejene sobe. Poželi smo kar nekaj aplavzov, ki so poplačali naš trud.

2. decembra 2016 smo se že 18. zapored podali na maratonsko pot od Smlednika do Vrbe. Zjutraj smo se zbudili ob 4.15, pozajtrkovali in se pripravili na dolgo pot. Pred startom nas je nagovoril Jože Rozman, vodja projekta. Prisluhnili smo Zdravljici, nato pa smo se v temi odpravili v smeri Kranja. V Kranju smo se ustavili v Prešernovi hiši, kjer je pesnik preživel zadnja leta svojega življenja in v Pavšlarjevi hiši, kjer ima prostore Galerija Prešernovih nagrajencev. Tam nas je občina Kranj pogostila tudi z malico. Ustavili smo se še v Prešernovem gaju, kjer smo na pesnikov grob položili cvetje in prižgali svečo. Nadaljevali smo s potjo in premagovali kilometre proti cilju. Na Črnivcu smo imeli kosilo. Bilo je dobro. Po odmoru smo nadaljevali pot do Vrbe, noge so bile že težke. Cilj je bila Prešernova rojstna hiša, kamor so prvi pohodniki prispeli okrog 16-ih, pred 17. uro pa smo bili že vsi na cilju, za seboj pa smo imeli 42 kilometrov prehojene poti. Dobili smo malico in vsak po eno čokolado Milka (no, tisti bolj iznajdljivi tudi dve). V pesnikovi rojstni hiši so nas pričakali in nagovorili župan občine Žirovnica, Leopold Pogačar, župan občine Medvode, Nejc Smole, in direktor Zavoda za turizem Žirovnica, Matjaž Koman. V nadaljevanju pa nam je Janez Mulej predstavil svojega sorodnika, pisatelja Janeza Jalna. Z avtobusi smo se vrnili v zavod. Noge so me tako bolele, da bi mi skoraj odpadle. Pohod v Vrbo mi je bil všeč, vendar je bila pot zelo naporna. Pohoda smo se izmed učencev udeležili Renato, Žan, Pavel, Filip, Matic Kaltak in David Maks. Poleg zaposlenih v zavodu pa so bili z nami na poti še dijaki z vzgojiteljema iz Stanovanjske skupine Ježek, skupina otrok z vzgojitelji iz Vzgojnega zavoda Kranj, dijaki z vzgojiteljem iz Dijaškega doma Bežigrad, učenci iz Osnovne šole Preska, Osnovne šole Franceta Prešerna Kranj in Osnovne šole Žirovnica s svojimi spremljevalci. Skupaj nas je bilo na poti 80.

Udeleženci pohoda v Vrbo so povedali:

»Pot mi je bila izziv. Hodil sem v svojem tempu, zadnjih nekaj kilometrov je sicer šlo malo drugače, kot sem si predstavljal. Sicer mi je bil pohod v Vrbo super. Na cilju sem bil zadovoljen, zelo sem užival, vesel sem bil pogostitve. V Vrbi me je pričakal tudi oče.«

David Maks Zupančič, 8. B

»Pohoda v Vrbo sem se letos udeležil že drugič. Letos sem lažje prehodil kot lani, noge me niso niti bolele. Na pohodu sem se imel super, všeč mi je bila sladka nagrada v Vrbi.«

Matic Kaltak, 9. A

»Pot do Vrbe sem prehodil že lani. Videl sem, da ni prehudo, zato sem se letos odločil ponovno oditi na pohod. Med potjo sem poslušal glasbo in se pogovarjal s prijatelji. Nekaj mravljincev v nogah sem vseeno čutil. Pohod mi je bil všeč, razočaran sem bil, ker so bile letos manjše čokolade kot lani.«

Pavel Gracar, 8. B

»Pohod v Vrbo je zanimiv izziv. Že lani mi je bilo všeč, zato sem se odločil, da pot prehodim tudi letos. Všeč mi je, ker ni šole, rad sem zunaj. Pot mi ni bila naporna, s prijatelji je bilo na poti zabavno. Vesel sem bil, da mi je tudi drugič uspelo. Zelo mi je všeč, da nas na cilju pričaka čokolada.«

Žan Lipič, 8. B

»Odločil sem se, da poizkusim prehoditi 42 kilometrov dolgo pot. Pot je bila naporna, bolele so me noge. Na cilju sem bil vesel in ponosen nase, da mi je uspelo. V spominu mi bodo ostale čokolade iz Vrbe.«

Renato Timič Husarić, 8. A

»Za pohod v Vrbo sem se odločil, ker mi je predstavljal izziv. France Prešeren je naš pomemben pesnik in nikoli še nisem bil v njegovem rojstnem kraju in rojstni hiši. Bil sem edini predstavnik naše skupine in našega razreda. Na cilju mi je bilo super, čeprav so me noge zelo bolele. Bil sem zelo ponosen nase.«

Filip Pavlič, 7. A

Pri novinarskem krožku pripravil: Renato Timić Husarić

2. decembra 2016 smo se Adina, Hana, Gaj, Samir, Tobija in Jan v spremstvu učitelja Silva in vzgojiteljev Saše, Irene ter Dušana podali na pot od Cerknice do Loža. Zbudili smo se ob osmi uri zjutraj in se odpeljali do Cerknice, kjer smo začeli našo 21 kilometrov dolgo pot. Ustavili smo se v Jezerskem hramu (muzeju Cerkniškega jezera). Tam smo si ogledali maketo Cerkniškega jezera in spremljali predstavitev »J’zeru je, j’zera nej«. Ko smo zaključili s predavanjem, smo nadaljevali s potjo. Ustavili smo se v bližnji gostilni in se tam posladkali z vročo čokolado. Tako smo nadaljevali naših 10 kilometrov hoje brez težav. Med potjo smo se nekajkrat tudi ustavili in pomalicali. Ves čas poti smo se imeli lepo. Med sabo smo klepetali, se zabavali in občudovali lepote narave. Naš cilj je bil pri rojstni hiši Frana Milčinskega. Po njem se imenuje naš zavod, v katerem preživljamo naše dni in noči. Ko smo končno prehodili 21-kilometrsko pot, smo se ustavili v piceriji in tam pojedli pico. Pica na žalost ni bila posebej dobra, ampak smo jo kljub temu pojedli. Na pohod nam bodo ostali lepi spomini.

»Za pohod v Lož sem se odločila, ker mi je bila pot po opisu zanimiva, prejšnje leto pa sem že bila v Vrbi. Pot se mi je zdela lahka in nenaporna. Všeč mi je bilo Cerkniško jezero.«

Hana Berčan, 8. B

»Za pohod v Lož sem se odločil, ker je krajši od Vrbe. Pot mi je bila všeč, ker sem se lahko družil z ostalimi.«

Gaj Gostiša, 8. A

»Pot v Lož sem izbral, ker je bila pot krajša in ker nisem šel še nikoli in sem želel preizkusiti nekaj novega. Najbolj mi je bilo všeč, ko sem videl tablo in se zavedal, da sem na cilju.«

Samir Tiganj, 9. A

»Pot sem izbral, da bi si pridobil več kondicije. Zame je bila pot malenkost naporna zaradi mojega nahrbtnika, vendar ne preveč.«

Tobija Vrtovec, 6. A

»Zame je bila pot v Lož v redu, ni bila preveč naporna, kar mi je bilo še posebej všeč. Če bi bila možnost, bi z veseljem še šla in se družila z ostalimi in uživala.«

Adina Aldžić, 8. A

»Pohod v Lož je bil v redu, všeč mi je bilo, da sem se družil z ostalimi. Pot ni bila naporna, čeprav sem se na začetku malo pritoževal. Z veseljem bi šel tudi naslednje leto.«

Jan Krejan Majcen, 8. B

Pri novinarskem krožku pripravila: Adina Aldžić in Jan Krejan Majcen

Šmarna gora je osamelec na severu Ljubljanskega polja. Ima dva vrhova: nižjo Šmarno goro (669 m) in višjo Grmado (676 m). Zaradi lege in razgleda je postala priljubljen izletniški cilj. Z gore se ob lepem vremenu vidi Triglav, Stol in koroški Obir, v južni smeri se vidi Krim, Snežnik in Trdinov vrh na Gorjancih. Šmarna gora je točka na Slovenski geološki poti, čeznjo pa je speljana tudi gozdna učna pot. Posebnost tokratnega pohoda je bila, da se je sedem planincev ob spremstvu vzgojiteljev na pot odpravilo v mraku, spuščali pa so se v temi.

»Pot navzgor mi je bila všeč, še posebej ker smo na vrhu dobili dobre piškote. Dol je bilo malo težje, ker smo hodili z lučkami.«

David Maks

»Odlična pot, tema, lučke. Ni me bilo strah v temi. Piškoti so bili odlični.«

Matic Kaltak

»Zanimiv pohod, ni bilo veliko ljudi, hodili smo v mraku in nazaj v temi. Super je bilo, ker nisem imel učnih ur.«

Žan Lipič

»Tokratni pohod je bil v temi. Ko smo se vzpenjali, lučk nismo rabili, smo jih pa rabili za nazaj. Piškoti so bili super.«

Pavel

Pri novinarskem krožku pripravil: Staš Krmelj

V okviru tehniškega dne, ki ga je organizirala učiteljica likovnega pouka, smo šolo odeli v praznično podobo. Na oglasni deski v šoli smo bili razporejeni v skupine. Sama sem sodelovala v skupini z učiteljem geografije in zgodovine. Skupaj z mano so bili še Lea, Samir in Renato. Izdelovali smo božično-novoletne okraske za šolo in nam je kar dobro šlo od rok. Izdelali smo snežinke, lampijončke in zvezdice. Z Leo sva sodelovali še pri izdelavi angelčka za na vrata učilnice. Ko smo zaključili z izdelavo okraskov, smo okraševali učilnico in šolski hodnik. Učiteljica likovne nas je prišla fotografirat, pohvalila je našega angelčka. Ko smo končali z vsem, smo pospravili učilnico. Učiteljica nas je nagradila še s čokolado in tako se je tehniški dan zaključil. Moram priznati, da mi je bilo zelo všeč naše skupno delo in da smo se zelo zabavali, kljub temu pa smo pridno izdelovali okraske.

Naja Žanet Grabus, 9. a

Jesenske počitnice so nam res dobro dele pred navalom novih preverjanj znanja. Na učnih urah smo se imeli s čim zaposliti, tudi če smo želeli kdaj goljufati, smo zato morali drugič bolj pljuniti v roke, če smo želeli popraviti ocene. Spoznali smo, kako dobro velja rek, kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri. Sproščali smo se v telovadnici Osnovne šole Simona Jenka. Tilnu pa smo pripravili praznovanje rojstnega dne, večerja je bila tradicionalna, z ognjišča v atriju. Začeli smo s pripravami na veseli december. Letos nam je bila zaupana naloga organizacije novoletne prireditve, vendar o tem več v prihodnjem mesecu. Smo pa v novembru zavihali rokave in izdelovali voščilnice in darila za starše in strokovne delavce CSD-jev. Veselimo se že decembra. 

Na lep sončen dan smo se odpravili do Pivke, kjer smo obiskali Park vojaške zgodovine. V Pivki sta nas pričakali burja in kustosinja, ki nas je vodila po parku. Najprej nam je razložila stvari o vojni. V muzeju je tudi razstava Pot v samostojnost, ki prikazuje potek osamosvajanja Republike Slovenije s poudarkom na osamosvojitveni vojni leta 1991. V muzeju smo videli različno vojaško opremo. Po paviljonih smo si tako najprej ogledali topove, lovca na tanke, večcevni raketomet in zbirko bomb. Ogledali smo si zbirko vozil, katerih skupna lastnost je, da jih je uporabljala Jugoslovanska ljudska armada. V zbirko sta uvrščeni letali (ameriška reaktivna lovca), tanka, bojna vozila, rovokopač in tankovski simulator. Ogledali smo si tanke in druga oklepna vozila ter orožje, ki izvira iz druge svetovne vojne. Za zaključek pa smo si ogledali še notranjost podmornice, kar je bilo za večino posebno doživetje. Polni zanimivih vtisov smo se odpravili nazaj proti Smledniku.

Pri novinarskem krožku pripravila: Renato Timić Husarić in Staš Krmelj

Novinci so v skupino prinesli novo energijo, zato nas je večkrat zaneslo in smo bili nekoliko živahnejši. Posledično smo pozabljali na kakšno zadolžitev, na kar sta nas vrlo opozarjala naša vzgojitelja in nam večkrat ponavljala hišni red. Veliko dela smo imeli na učnih urah, saj so se začela ustna in pisna ocenjevanja znanja. Ocene, ki smo si jih pridobili, so bile rezultat vloženega truda. Pri enih boljše, pri drugih bolj povprečne. Lepo vreme smo izkoristili za športne aktivnosti, pri čemer pa smo se srečali tudi s poškodbami. Tilen si je nadel mavčno rokavico, Matic mavčno nogavico, ostali pa smo poskrbeli za umetniški vtis na mavčnih oblogah. Komaj smo že čakali počitnice, da si naberemo moči pred zaključkom leta.

Planinci so se drugič v letošnji sezoni odpravili na pohod. Obiskali so Sveti Jošt nad Kranjem. Hrib leži na 845 m nadmorske višine in se nahaja zahodno od nekoliko nižje Šmarjetne gore. Z vrha, na katerem stoji cerkev sv. Jošta ter ob njej Dom na Joštu, se razprostira lep razgled proti delu Gorenjske in proti Kamniško-Savinjskim Alpam. Pohoda se je udeležilo sedem planincev v spremstvu vzgojiteljev. Zbrali smo nekaj vtisov:

»Bilo je lepo, sončno vreme. Po poti smo se zabavali. Pot navzgor je minila zelo hitro, navzdol smo tekli. Všeč mi je bil razgled.«

Filip

»Pot je bila lahka, sam imam raje zahtevnejše pohode, vendar mi je bilo všeč, ker rad hodim. Malica je bila dobra, na pohodu smo se zabavali.«

Tobija

»Izlet na Jošt mi je bil všeč, pot ni bila naporna, hitro smo bili na vrhu. Na »planincih« mi je všeč družba, tudi vzgojitelja sta super.«

Matic Kaltak

»Hodili smo na Jošt. Všeč mi je bil fitnes na prostem in cerkev na vrhu. Pot je bila težka, vendar mi je bil izlet všeč. Malica na vrhu mi je bila še posebej všeč.«

David Maks

 
Pri novinarskem krožku pripravila: Adina Aldžić in Jan Krejan Majcen

31. 10. 1946 je bilo ustanovljeno Državno deško vzgajališče Smlednik, ki je bilo namenjeno šolanju in vzgajanju težko vzgojljivih dečkov v starosti od 7 do 15 let. Zavod je deloval v graščini rodbine Lazarini, ki je bila leta 1990 vrnjena prvotnim lastnikom, od oktobra tega leta pa zavod deluje v lastnih prostorih nasproti graščine. Leta 1959 se je zavod preimenoval v Vzgojni zavod Frana Milčinskega Smlednik.

Zavod nosi ime po pisatelju in mladinskem sodniku Franu Milčinskem. Fran Milčinski se je veliko ukvarjal z “mladoletnimi prestopniki”. Zaslužen je za delovanje oddelka, ki je obravnaval “otroško varstvo, mladinsko skrb in pripadajoče kazenske stvari”. To delo mu je dalo snov za njegovo najpomembnejše literarno delo Ptički brez gnezda.

Leta 1994 se vzgojni zavod preimenuje v Vzgojno-izobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik. Zavod je namenjen vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Sprejme lahko do 40 otrok, ki so razporejeni v štiri vzgojne skupine in živijo v štirih med seboj povezanih hišicah. V zavod prihajajo čisto običajni fantje in dekleta, ki pa se jim je že v osnovni šoli nekaj zalomilo. Največkrat so se slabo učili, zanemarjali šolo, se večkrat sprli z vrstniki, starši in učitelji ali pa so imeli kakšne druge težave. Njihovi starši so najpogosteje poskušali reševati probleme na številne načine, pa se nobeden ni povsem dobro obnesel, zato so se odločili za oddajo otroka v zavod.

SLOVESNOST OB JUBILEJU BO SPOMLADI 2017 SKUPAJ Z OTVORITVIJO NOVEGA IGRIŠČA IN UČILNIC.

Pri novinarskem krožku pripravil: Renato Timić Husarić, 8. a