Po razposajenem poletju smo se v septembru ponovno zbrali malo starejši ter malo modrejši in stopničko bližje zaključku osnovne šole. Od lanske zasedbe smo ostali štirje. Še preden smo si uspeli povedati vse, kar se nam je dogajalo med počitnicami, smo dobili tri nove člane. Skupino letos tvorimo Matic K., Matic V., David Maks, Tilen, Anil, Alexander in Luka. Verjetno nam ni treba posebej poudarjati, da sta naša vzgojitelja Sergeja in Iztok največ časa namenila ponavljanju hišnega in šolskega reda. To nam je povzročalo kar nekaj težav. Nekateri smo ga morali ponoviti, saj smo ga med poletjem nekoliko pozabili, spet drugi so ga morali na novo usvojiti. Od vsega v dnevnem redu nam je najbolj všeč prosti čas. Lepo vreme smo izkoristili za športne aktivnosti na prostem. V atriju smo veliko igrali namizni tenis, v parku pa smo rolkali, igrali nogomet in tenis. Maticu K. in Luku smo pripravili praznovanje rojstnega dne. Nepopisanim listom v naših zvezkih pa smo začeli dozirati vsebino.

V četrtek, 22. 9. 2016, smo se odpravili na Krpanovo pot v Logatec. Udeležili smo se je učenci: Adina, Claudia, Jan, Staš in Pavel. Spremljala sta nas učiteljica Irena Majdič in učitelj Tomaž Bernot. Ko smo prispeli v Logatec, smo najprej malo prigriznili, da ne bi omagali na poti, nato pa smo krenili rešit naloge, ki so nas čakale. Tekmovali smo v zanimivih igrah.

1. igra: Malarijo Krpana vkup sestaviti.
Vsi iz skupine smo se trudili v najkrajšem času sestaviti sestavljanko.

2. igra: Ujeti ribo, da sebe podkrepiš, pot ne bo kratka.
Staš in Pavel sta se preizkusila kot ribiča. »Pecanje« rib jima je šlo dobro od rok.

3. igra: Les za mesarico odžagati bo treba.
Pri tej igri smo žagali hlod. Staš in Pavel sta se uskladila in hlod prežagala brez večjih težav.

4. igra: Na gmajno priti in gibčnost pokazati, da ne najde se kdo in reče, da vsaka žaba od tebe dlje skoči.
Naloga je bila skok v daljino, pomerila sta se Pavel in Adina, a ker je slednja skočila več, se je uvrstila v finale.

5. igra: Osem mejačev nate čaka, Krpan se jih ne ustraši. Omlati jih, da vsi podplate pokažejo.
V tej igri smo podirali keglje. Naš Jan se je odrezal tako dobro, da je porušil rekord v podiranju kegljev.

6. igra: Kobilico vkup sestaviti in jo zajahati.
Iz kosov lesa je bilo treba sestaviti kobilo. Ker smo združili moči, smo nalogo opravili zelo hitro.

7. igra: Podkev Krpanove kobilice na drog zalučati.
V metanju podkev smo se pomerili Adina, Staš in Pavel.

8. igra: Kaj bo, če se Brdavs ne ukroti, so veleli meščani Dunaja in poklicali Martina Krpana.
Nad Brdavsa sta se z žogicami spravila Staš in Jan.

9. igra: »Šverc« soli brez cesarjevega patenta opraviti.
»Sol« smo tehtali ob pomoči Claudie, še dobro, da se pogosto tehta in natančno ve, koliko ji pokaže tehtnica.

10. igra: Zadeti raco za dunajsko gospodo, da lačna ne bode.
Pri streljanju z zračno puško nas je zastopal Pavel.

Nekatere naloge smo reševali pred zavodom, ostale pa ob poti, ki se je vila čez gozd in travnik. Bili smo dobra skupina, ki je pokazala precejšnje sodelovanje. Skupina je dala vse od sebe, da bi se dobro odrezali. Vodil nas je Jan, ki je bil dober vodja. Trudil se je, da je skupino držal skupaj in nam utrjeval samozavest. Osvojili smo prvo mesto med osnovnošolci. Dobili smo tudi nagrado. Kasneje smo si zaslužili še sladoled s strani učiteljev, za kar se še enkrat zahvaljujemo. Imeli smo se zelo lepo, izplačalo se je, čeprav smo bili ob koncu kar precej utrujeni.

Pri novinarskem krožku pripravili: Adina Aldžić, Staš Krmelj in Jan Krejan Majcen

Na sončen septembrski popoldan smo se odpravili na letošnji prvi planinski pohod. Obiskali smo planino Kofce. Povzpeli smo se do doma na Kofcah, ki leži na nadmorski višini 1488 m. Dobro obiskana planina na Košuti leži na pobočju kar 10 kilometrov dolge gorske verige v Karavankah, ki se na meji z Avstrijo razteza med Ljubeljem na zahodu in Kokrškim potokom na vzhodu. Na vrhu sta planinska koča in planšarija.

Pohoda smo se udeležili: Pavel, Gaj, Žan, Blaž, Renato, Timon, Matic K., Matic V., David Maks in Filip. Spremljali so na nas: vzgojiteljici Sergeja in Saša ter učitelj Tomaž.

»Všeč mi je bil razgled. Pot ni bila naporna. Hodil sem z vzgojiteljico Sergejo in se z njo pogovarjal.«

Timon

»Po poti smo se pogovarjali, imeli smo se lepo. Pot ni bila zahtevna. Šli smo v hišico z igračami.«

Blaž

»Družbo sem delal vzgojiteljici Saši. Zelo sem se zabaval, ko je vzgojiteljico Sašo motil vonj drevesne gobe, ki sem jo nosil na nahrbtniku. Pohod mi je bil všeč.«

Gaj

»Vrh sem osvojil prvi. Pot se mi je zdela lahka, hodil sem v svojem tempu. Na vrhu sem do prihoda ostalih izkoristil sončne žarke in se sončil.«

Pavel

Tudi v letošnjem avgustu nas je smaragdna lepotica popeljala k naravnim, kulturnim in zgodovinskim značilnostim Posočja. Med potjo smo si ogledali Solkanski most, HE Solkan Plave, Doblar in mesto Kanal. Naše domovanje je za pet dni bil CŠOD Soča v Tolminu. Raziskovali smo Tolminska korita, prečkali Hudičev most in poiskali Medvedjo glavo. Vzpeli smo se na 1643 m nadmorske višine in z vrha Matajurja občudovali neverjeten razgled na Triglav in Jadransko morje. Ohladili smo se v reki Soči pri kampu Labrca in pod Napoleonovim mostom ter v naravnem kopališču reke Nadiže v Podbeli. Fantje smo zaplavali k 15 m slapu Kozjak. Raziskovali smo vojaške bunkerje, rove in kaverno muzeja na prostem Ravelnik ter tekmovali v treh nalogah. Zmagovalca Herman in Lea sta si prislužila sladko nagrado. Vstopili smo v rojstno hišo Simona Gregorčiča. Pri čebelarju Anžetu smo spoznavali strukturo panja in pridelavo medu ter osnovne čebelarske pripomočke. Njegova žena Alja pa nas je pogostila z medom, kobariškimi štruklji in tminskim sirom. Pred pogostitvijo pa smo bili na Idrski poti in se učili o pomenu mlina ob potoku Idrija. Preverili smo novo pridobljeno znanje in izkušnje v tekmovalnem kvizu iz treh kategorij Drži / Ne drži, Ali znam prav odgovoriti? in Posoški slovarček. Zmagala je manjštevilčna skupina in sicer Gaj, Renato in Lea – bravo! Vrhunec adrenalinske izkušnje pa smo doživeli na kanjoningu z vodičko Katjo iz KataAdventures. Zabava spuščanja po zadnji plati po naravnih toboganih slapov kanjoninga Sušec je trajala tri ure. Največji strah pa smo premagali na zadnjem 11 m visokem slapu Sušec, ki je bil prava bomba! Vzgojiteljici sta dali velik poudarek na vsakodnevno urejenost sob, pri čemer si je diplomo zaslužila Lea. Za lažji prehod iz Posočja na Gorenjsko smo poskrbeli z vožnjo na avtovlaku iz Mosta na Soči do Bohinjske Bistrice. Peljali smo se skozi Baško grapo in 6 km dolg tunel popolne teme. Pred odhodom na nadaljevanje počitnic pa smo skočili še v Blejsko jezero.

»Za ponovno udeležbo sem se odločil, ker mi je bilo lansko leto zelo fino. Najbolj všeč mi je bila degustacija sira. Manj všeč mi je bil kanjoning. Nasplošno mi je bilo fino in zabavno.« 

Gaj

»Za ta projekt sem se odločila, ker mi je Claudia povedala, da je zabavno. Všeč mi je bilo, ker sem spoznala kužka Otija, manj všeč mi je bil pohod na Matajur.«

Lea

»Za projekt sem se odločil, zato ker mi je fajn. Všeč mi je bil kanjoning in kopanje v reki, hrana, sobe in prijatelji. Ni mi bilo všeč, da smo se kregali in izzivali. Všeč sta mi bili vzgojiteljici. Imel sem se v redu.«

Matic K.

»Na projektu sem se imel dobro. Všeč mi je bil kanjoning. Lahko bi hodili kasneje spat in ne ob 22:00 uri.«

Renato

»Za projekt sem se odločil, ker se rad kopam v reki. Imel sem se lepo.«

Matic V.

»Na projektu sem se imel super! Všeč mi je bilo popolnoma vse. Upam, da bom šel tudi naslednje leto.«

Herman

»Za projekt sem se odločil, ker je šel tudi Matic V. Všeč mi je bilo kopanje v reki Soči. Ni mi bila všeč neoprenska obleka za kanjoning. Imel sem se dobro.«

Maks

Po dolgih letih je bil v VIZ Smlednik ponovno organiziran poletni planinski tabor. Znova se je porodila želja po odkrivanju visokogorja. Pet mladostnikov se je opogumilo spopasti se z zahtevnimi vzponi. Med njimi sta bili tudi dve dekleti, ki sta povsem enakovredno stopale v korak z energičnimi fanti. Z vidika pohodništva je bil glavni cilj vzpon na goro Stenar, ki je visoka 2501m. Začeli smo postopoma s pripravo v zavodu, nato s prvo etapo od Trente do Kriških podov, kjer je Pogačnikov dom za tri dni postal naše zavetišče po napornih vzponih. Tretji dan smo dosegli vrh Stenarja, kjer smo se ponosno slikali, hkrati pa obžalovali da nas je prekril oblak, ki ni želel iti stran. Dan po napornem vzponu smo izkoristili za učenje športnega plezanja in delavnice na prostem. Zadnji dan smo se spustili v dolino. Ker smo bili pri spustu zelo hitri smo si v Kranjski Gori privoščili kopanje v jezeru Jasna, kjer so nam ZPM Moste-Polje prijazno odstopili dva SUPa, s katerima smo se podili po jezeru. Nato se je naše druženje zaključilo z nagradnim sladoledom, kjer smo obudili lepe trenutke, ki smo jih doživeli in stkali močnejše vezi.

Planinci smo obiskali še dva hriba v naši okolici.

ŠTEFANJA GORA (748 m) 1 h
Štefanja Gora leži na jugozahodnem predgorju Krvavca. Na vzpetini nad vasjo stoji cerkev sv. Štefana iz leta 1805 s prečudovitim razgledom na dolino. Od cerkve je lep razgled na Kočno, Grintovec, Kalški greben, Krvavec in velik del Ljubljanske kotline.

Kristijan
»Bilo mi je zelo lepo. Bilo je lahko, ne preveč strmo. Lahko bi šel še enkrat.«

David Maks
»Všeč mi je bilo, da sem lahko z vrha videl Krvavec.«

SVETI JAKOB NAD MEDVODAMI (806 m) 1 h
Cerkev sv. Jakoba se nahaja na razgledni vzpetini severno od vasi Topol pri Medvodah. Vzpon je lahek, bolj podoben sprehodu kot planinski turi. Z vrha se nam odpre lep razgled na Polhograjsko hribovje in del Kamniško-Savinjskih Alp.  Na Sv. Jakobu vsako leto 26. decembra, na dan obletnice plebiscita, poteka prireditev, ki je tradicionalna od leta 1990, ko so na vrhu domačini pričakali prvo slovensko vlado in nato skupaj praznovali rezultate plebiscita za samostojno Slovenijo.

Žan
»Pot mi je bila všeč, ker je bila kratka. Navzdol sem tekel.«

Matic Kaltak
»Pot ni bila naporna, bila je kratka, izlet je bil zabaven.«

Planinske poti smo v letošnjem šolskem letu raziskovali: Adriano, Matic Kaltak, Kristijan, Žan, Pavel, Matic Virant, Gaj in David Maks. Vodila sta nas vzgojiteljica Sergeja Anžič in učitelj Tomaž Bernot.

SMO SIMBIOZA ŠOLA!

Naziv “Simbioza šola” smo si pridobili pri medgeneracijskem sodelovanju v izvajanju računalniških delavnic, ki so potekale od oktobra 2015 do maja 2016. Otroci so udeležencem pomagali pri preganjanju strahu pred uporabo računalnika, jih usmerjali in vodili skozi orodja, različne naloge, jih spodbujali pri surfanju po internetu in Facebooku ter gradili pozitiven odnos do starejših. Z vsakim srečanjem smo podirali stereotipe, se bolje spoznavali in se zabavali.

Vtisi udeležencev:

Mira:»Za sodelovanje sem se odločila zato, da bi lažje komunicirala s prijatelji, da bi s pomočjo računalnika pridobila koristne informacije, … Na izobraževanju sem se naučila: uporabo Worda, kako najdemo razne informacije na spletu, brskanje po spletnih straneh (Rtv, Kulinarika), PowerPoint, slikanje in prenos le-teh na računalnik, elektronska pošta, Facebook. Všeč mi je bilo sproščeno ozračje, ni nam bilo nerodno postavljati včasih tudi “neumnih” vprašanj. Mentorica in pomočniki so nam na preprost način razložili vse kar nas je zanimalo. Pomočnikom sporočam: le tako naprej, bodite vztrajni in uresničite svoje sanje! Hvala za vse in se priporočamo za naslednje leto!«

Mihaela: »Naučila sem se uporabljati program Word, Facebook, pošiljati maile, prenos slik iz fotoaparata, oblikovanje slik, surfanje po internetu – kulinarika, youtube, …, brskanje po različnih spletnih straneh, … Všeč mi je bil program PowerPoint, ki sem ga prvič uporabljala. Pomočnikom se lepo zahvaljujem, ker so nas veliko naučili.«

Danica: »Za delavnice sem se odločila zaradi tega, da se bom naučila nekaj novih stvari na področju računalništva. Naučila sem se surfati po internetu, odprla sem Facebook, naučila sem se pošiljati elektronsko pošto, PowerPoint. Sem pa velikokrat manjkala in zato, nisem osvojila vsega kar so se naučili moji kolegi, ki so obiskali delavnice. Zelo mi je bilo všeč interpretiranje oziroma učenje učiteljice Saše, ki je bila res prijazna in potrpežljiva z nami. Bravo Saša in hvala za ves trud, ki ste ga imela z nami. Pomočnikom pa sporočam, da sem bila zelo zadovoljna z njimi in da so bili res potrpežljivi z nami, ne samo pridni, bili ste odlični in vas bom kar malo pogrešala. No, ampak upam, da se vidimo v naslednjem letu.«

Vesna: »Za delavnice sem se odločila zato, ker me zanima vse v zvezi z računalnikom. Naučila sem se (mislim) PowerPoint, uporabljati E-pošto, brskati po internetu, urejati fotografije, naučili smo se uporabljati Facebook in še marsikaj. Všeč mi je bilo, ker je bilo sproščeno, po naših željah, zanimivo. Pomočniki so bili super in se jim zahvaljujem prav tako naši mentorici Saši. Še enkrat vsem in vsakemu posebej hvala.«

Ivan: »Za delavnice sem se odločil, ker sem si želel nadgraditi znanje računalništva in se naučiti nove stvari, katere še ne znam. Naučil sem se uporabljati Word, PowerPoint, elektronsko pošto, fotografijo, slikanje in prenos slik na računalnik, brskanje po internetu različnih spletnih strani, Facebook. Gradivo je zelo obsežno in se bom moral še truditi, da bom podano snov utrdil in obvladal. Všeč mi je bil pristop učiteljice Saše, katera je imela posluh za učenje starejše populacije, saj smo generacija, katera v šoli ni imela računalništva. Pomočnikom sporočam, da so se zelo potrudili in pomagali osvajati znanje računalništva, najlepša hvala za trud, saj vsi dobro obvladate gradivo katerega smo se učili. Želimo se še srečati v naslednjem letu, če nas boste le lahko sprejeli.«

Prvomajske počitnice so nam dobro dele, spočili smo se in nabrali energije za zaključek šolskega leta. Ni treba, da na dolgo in široko razlagamo okrog česa se je vse vrtelo ta mesec. Če ste mogoče pomislili na naš atrij, vas moramo kar malo razočarati. Tudi sami bi raje več časa preživeli v atriju, a nam ni naklonjeno niti majsko muhasto vreme niti šolske obveznosti. Največ časa tako posvečamo šolskim obveznostim. Učiti se, učiti se, … in še enkrat učiti se, slišimo od vseh po vrsti. Ko nas na to ne opominjajo vzgojitelji in učitelji se oglasijo naši straši. Vsi pravijo, da je potrebno še malo stisniti zdaj na koncu, zatorej se učimo in se pripravljamo na pisna in ustna preverjanja znanja in zaključevanje ocen. Za sproščanje nam služijo žoga, kolesa in rolke. Seveda smo otvorili tudi naš na novo urejen atrij, kako drugače kot tako, da smo zakurili v kaminu in pripravili specialitete iz žara. Vsi že preštevamo dneve do poletnih počitnic, zato ne obljubimo, da se v naslednjem mesecu še javimo. Čaka nas še zaključek šolskega leta, končni izlet, slovo od devetošolcev in zaslužene počitnice. Adijooo do naslednjič, pa naj si bo to junija ali septembra.

Geološki zavod Slovenije v letu 2016 praznuje častitljivo 70-letnico delovanja, ki poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Ob tej priložnosti smo se štirje fantje iz tretje vzgojne skupine – David, David Maks, Kristijan in Matic V. ob spremstvu vzgojiteljice Sergeje pridružili slovenskim kamnarjem, Fakulteti za arhitekturo, Višji strokovni šoli Sežana, Srednji gradbeni, geodetski in okoljevarstveni šoli Ljubljana, ter Srednji poklicni in strokovni šoli Bežigrad ob ustvarjanju kamnite skulpture, ki je umeščena pred poslovno stavbo Geološkega zavoda Slovenije. V Ljubljano smo se odpravili štirikrat, trikrat delavno, nato pa še na slavnostno otvoritev. Naša naloga je bila, da smo spomenik oblekli v kokosovo volno, nato se je dala v notranjost zemlja, kamor smo nato zasadili še grmičke. Povabljeni smo bili še na slavnostno otvoritev, kateri je sledila pogostitev, ki je bila odlična.