December je bil res kratek mesec. No v resnici ni krajši kot ostali meseci, vendar je zaradi prazničnega duha minil kot bi mignil. Vreme ni bilo nič kaj zimsko, tako nam je namesto kepanja preostalo le obmetavanje z listjem. Res si želimo snega, ki bo končno prekril preostalo listje, saj smo še kar grabili in kurili listje. V duhu praznikov smo izdelovali novoletna voščila in okrasili smrečico (kar smreko). David in Mitja sta preizkusila svoj kuharski talent in nam postregla z odličnimi piškoti. Vsi od prvega do zadnjega pa smo stopili na oder novoletne prireditve (in to 2x) in si za nastop prislužili pošten aplavz. V telovadnici OŠ Simona Jenka so odvečne kalorije odskakljale po trampolinu, bilo je res zabavno. Preden smo se pred počitnicami poslovili do naslednjega leta, pa smo pripravili še odlično “zadnjo” večerjo (beri slavnostno novoletno večerjo). Tudi tokrat ni šlo brez žara, ga pač ni čez “čevap”. Polni pričakovanj smo odšli na najdaljše počitnice do poletja in mimogrede skočili še v novo leto.

Maticu Kaltaku smo omogočili smučarski tečaj na Krvavcu in mu polepšali novoletne počitnice.

V letošnjem šolskem letu sem našim učencem ponudila možnost prostovoljnega dela v Centru starejših Medvode. Učenci so se hitro odločili za sodelovanje. Gospa Urška je v centru zaposlena kot delovna terapevtka in ob torkih vodi delavnice. Na teh ustvarjalnih srečanjih sodelujejo naši otroci. Skupaj šivajo, slikajo, barvajo lepijo različne izdelke; čestitke, snežinke, blazinice, rože iz papirja, pečejo piškote… S starejšimi so navezali dobre stike in se med delom tudi šalijo, včasih pa tudi zapojejo.

Pridemo, da nekaj damo, odidemo pa obogateni tudi sami. Ker pa besede otrok največ povedo, poglejmo kaj so o našem sodelovanju zapisali sami.

Kaja: »Najbolj mi je všeč, da vidim zadovoljstvo in nasmeh na njihovih obrazih. Nekateri nam zaupajo svoje izkušnje in skrbi ter nam dajo tudi kakšen nasvet. Imajo veliko pozitivne energije, zato sem rada v njihovi družbi. Skupaj ustvarjamo, se družimo in s tem dokazujemo, da leta niso nikakršna ovira pri prijateljstvu. Zame so kot sončki. Moj dan se lahko začne slabo,vendar, ko stopim skozi vrata in vidim njih in njihove nasmehe na obrazih, se moj dan v trenutku spremeni na boljše…«

Aleš: »Rad delam s starejšimi, saj so lahko zelo zabavni. Najbolj sem si zapomnil gospo z rutko, ker sem mislil, da mi kaže osle, pa si je le ruto popravila…«

Simona: »Rada jim pomagam. Najbolj so mi všeč zgovorne babice in njihove stare šale. Z njimi se zelo dobro razumem.«

Tadeja: »Ko sem slišala, da bi šli pomagat starejšim, mi je bila ideja zelo všeč. V življenju nisem imela veliko stikov z njimi, saj imam večino sorodnikov v tujini. Vidim jih kot posebne ljudi z veliko izkušenj v življenju. Na delavnicah izdelujemo različne izdelke in se družimo. Po delu nekatere pospremimo v sobe. Najbolj mi je všeč, ko vidim, da se veselijo naše družbe in, da se vedno nasmejimo.«

Staš: »Meni je zelo všeč, ker veliko ustvarjamo in se zabavamo. Z eno gospo se zelo dobro razumem.«

Povzpeli smo se na najvišji vrh na Krvavcu in sicer Veliki Zvoh (1971m). Hodili smo dobro uro in pol. Nekaj metrov pod vrhom so naredili jezero, ki je namenjeno umetnemu zasneževanju smučišča. Vrh, ki ima vpisno skrinjico, ima lep pogled proti Kalškemu grebenu in okoliškim vrhom. Tudi Storžič in del Julijskih Alp se lepo vidi. O pohodu smo fantje podali naslednja mnenja:

“Všeč mi je bil razgled, pot mi sploh ni bila naporna, sam sem del poti še tekel gor. Na vrhu sem se ohladil, saj sem si namakal noge, ko pa smo prišli nazaj v dolino, pa sem se preizkusil za volanom kombija.” (ADRIANO)

“Dosegli smo najvišji vrh smučišča Krvavec. V vodo sem šel do kolen, kar mi je bilo najbolj všeč. Ogledali smo si tudi žičnico, ki smo jo vsi tudi preizkusili.” (MATIC V.)

“Meni je bilo vse všeč, še posebej, ker smo metali kamne v vodo.” (MATIC K.)

“Všeč mi je bil razgled in jezero, prav tako mi je bila všeč pot nazaj dol. Hodil sem skupaj z Adrianom in mi je bilo zelo dobro.” (KRISTIJAN)

“Kopali smo se v bazenu. Pot je bila kar strma, vendar mi ni bilo tako naporno. Hodil sem skupaj z vzgojiteljema in Gajem, na koncu sva z Gajem prva prišla na vrh.” (PAVEL)

“Meni je bila pot kar strma in so me potem bolele mišice na nogah. Na vrhu pa mi je bilo najbolj všeč jezero.” (ŽAN)

Počitnice so minile čisto prehitro, vendar smo se s tem hitro sprijaznili saj smo v skupini kupili novo televizijo in končno smo lahko začeli igrati igrice na X-boxu. Seveda se nismo samo igrali. Jesen nas je bogato obdarila z listnato odejo, ki jo je potrebno pred zimo pospraviti. Tako so bile naše zunanje zadolžitve grabljenje listja, grabljenje listja in še enkrat grabljenje listja. V vsaki stvari je potrebno poiskati kakšno veselje in pristanek po skoku v kup listja je res mehak. Zakurili smo tudi taborni ogenj. Lepo novembrsko vreme smo izkoristili za športne aktivnosti. Najraje smo »skejtali« in kolesarili. Super smo se imeli tudi s puncami in štirinožnim prijateljem iz projekta Kuži nas druži. Na učnih urah smo zavihali rokave in se pridno učili za sprotna preverjanja znanja. Tisti, ki smo bili na učnih urah v prejšnjem mesecu bolj leni, smo tokrat pljunili v roke in se učili še pretekle snovi, da smo si popravljali slabše ocene. Komaj čakamo veseli december.

SV. JAKOB NAD PREDDVOROM (961m) 1h 15min

Žan:
»Pot mi je bila všeč, ampak je bilo naporno.«

Adriano:
»Na vrhu je bila cerkvica, od  koder je bil čudovit razgled. Bilo mi je zelo všeč, še posebej, ker je bilo lepo vreme.«

Pavel:
»Hodil sem skupaj z Žanom. Na vrhu sva jih čakala pol ure, nato pa smo skupaj odšli dol.«

Matic V.:
»Na vrhu sem se lahko gugal na gugalnicah. Pot mi je bila všeč.«

Kristijan:
»Pot mi je bila všeč, prav tako družba. Všeč mi je bila jama in rovi. Nekaj časa smo hodili po gozdu. Hodil sem skupaj z Adrianom. Vzgojitelja sta bila v redu.«

Matic K.:
»Na vrhu mi je bila všeč cerkvica, na koncu pa mi je bilo všeč, ker smo šli še v Mercator.«

Gaj:
»Pot mi je bila všeč, veliko smo se pogovarjali.«

Mentorja: Sergeja Anžič in Tomaž Bernot

PLANINA PREVAL (1311m) 1h 30min

Matic K., Adriano, Kristijan, Žan, Pavel, Matic V. in Gaj smo zasedba, ki se je udeležila planinskega krožka pod vodstvom mentorjev Tomaža Bernota in Sergeje Anžič. O planini Preval smo povedali naslednje:

Matic K.
» Pot mi ni bila težka, celo tekel sem gor. Gore so mi bile zelo všeč.«

Adriano
»Pot mi je bila “u izi”, všeč mi je bilo, ko smo šli čez tunele.«

Kristijan
»Bilo je lepo. Videl sem, kakšni so rovi, v katerih so bili snajperji. Na vrhu sem si odpočil.«

Žan
»Bilo mi je zelo všeč. Pot je bila naporna. Všeč sta mi bili dve jami.«

Pavel
»Hodil sem skupaj z Žanom in Gajem. Med potjo smo poslušali glasbo in smo se imeli zelo dobro.«

Matic V.
»Videl sem rove, bunker in sekiro. Pot je bila kar naporna. Všeč mi je bila pot čez melišče. Imeli smo zelo lepo vreme.«

Gaj
»Spoznali smo malo zgodovine, tunele, bunkerje, rove in vse kar je ostalo od oporišča. Med potjo smo se veliko pogovarjali. Vzgojitelja sta bila v redu.«

Mentorja: Sergeja Anžič in Tomaž Bernot

Jesen prinesla mnogo začetkov je in novosti,
ki povzročile so skupinske norosti.
Gaj, Pavel, Žan, Herman in še Leon spoznavali smo se,
ob uvajanju dnevne rutine.

Poleg svetlih jesenskih dni,
pojavljali so se tudi temni oblaki,
katere vztrajno smo preganjali.

S športom, čopičem in ustvarjanjem
polnili prosti čas smo,
a šolske in delovne obveznosti zanemarjali nismo.

Popestritev je bila
Žanova rojstnodnevna večerja.
Če s pričakovanim sodelovanjem pridobiš komplet,
Gaj in Pavel pravita:«Greš na nagradni izlet!«

Kostanju in bučam mahamo nasvidenje,
a nestrpno pozdravljami zimske lumparije.

Septembra 2015, smo se udeležili tradicionalnega tekmovanja Krpanova pot, kjer so se izbrani učenci zelo dobro odrezali. Tekmovali so Sedžida, Matic V., Matic K., Aleš in Mitja pod mentorstvom učitelja Tomaža in učiteljice Irene.

Tekmovalci so zapisali svoje vtise:

Na Krpanovi poti sem sodeloval pri večini iger. Najbolj mi je bilo všeč žaganje hloda, pri katerem sva sodelovala jaz in Mitja. Pri žaganju sva z Mitjo ujela ritem in pometla s konkurenco. Pri lovljenju ribic nisem sodeloval, ker nimam mirne roke. V večini iger smo zmagali in tako osvojili 1. mesto. V čast mi je bilo, da sem lahko prevzel priznanje.

Aleš Habič

Ko sem bil na Krpanovi poti mi je bilo najbolj všeč, ko smo opravljali prvo nalogo. Sestavljali smo sestavljanko, jo sestavili brez napak in dosegli najboljši čas. Bilo mi je zelo všeč.

Matic Virant

Na Krpanovi poti smo imeli za naredit kar nekaj iger in sicer: sestavljanka, lovljenje ribic, metanje kopit na palico, metanje teniških žogic v figuro, streljanje z zračno puško, kegljanje, sestavljanje osla in skok v daljino. Skoraj vse naloge so bile lahke. Najboljše mi je bilo na koncu, ko smo imeli kosilo ter so nam podelili nagrado saj smo osvojili 1. mesto. Na koncu smo bili utrujeni in smo komaj čakali, da gremo domov.

Sedžida Jušić

Oktobra smo čisto pozabili, da smo bili celo poletje na počitnicah. V šoli so se začele kontrolne naloge in spraševanja, zato na učnih urah ni bilo »zabušavanja«. Nekateri smo se učili bolj zavzeto, drugi nekoliko manj, temu primerni pa so bili tudi rezultati. Pohvalimo se lahko s kar nekaj lepimi ocenami, tiste ta slabše pa raje zamolčimo. Duška smo si dali v veliki telovadnici na sosednji osnovni šoli, pomerili smo se v igri med dvema ognjema. Prosti čas smo si zapolnili z interesnimi dejavnostmi, lepo jesensko vreme pa smo izkoristili še za kolesarjenje in igranje nogometa, saj veste zdrav duh v zdravem telesu. Obiskala nas je študentka Sara s prijateljicami in pasjim prijateljem, s katerimi se bomo mesečno družili na delavnicah Kuži nas druži. V čast Patrikovega in Mitjevega rojstnega dne smo si dvakrat pripravili odlični večerji, ki sta bili prav po našem okusu. V zadnjem tednu se nam je v skupini pridružil Leon.

Še dobro, da so se ob koncu meseca začele počitnice, saj smo jih že pošteno pogrešali.

V okviru VIZ Smlednik, smo že drugo leto zapored v začetku meseca avgusta, organizirali in izpeljali Projekt Krk. Projekta se je udeležilo sedem učencev našega zavoda. Učenci David, Mitja, Kristijan, Matic K, Sebastjan, Simona, Lea ter spremljevalna učitelja, smo bili nastanjeni v Domu Domžalskih otrok v Vantaćićih na otoku Krku (Hrvaška), kjer smo imeli odlične bivalne pogoje.

Rdeča nit projekta je spoznati potapljanje. Učenci so poleg potapljanja na dah z osnovno ABC potapljaško opremo, spoznali tudi potapljanje z avtonomnim potapljaškim aparatom, ter opravili štiri samostojne potope v spremstvu inštruktorja. Vse praktične in teoretične vsebine so bile učencem podane na večernih predavanjih, dnevnem individualnem in skupinskem delu ter pogovoru z izkušenimi strokovnjaki.

Vsebine, ki smo jih imeli v programu, so bile v celoti predelane in realizirane. Do poškodb ali drugih nevšečnosti v času projekta ni prišlo. Zasluga za to gre predvsem obema spremljevalcema (Tomaž Bernot, Sergeja Anžič), osebju v domu, odličnim inštruktorjem, idealnim vremenskim razmeram ter seveda učencem, ki so k izvedbi pristopili motivirani z željo izvedeti in preizkusiti nekaj novega.

Poleg pridobivanja novih znanj, smo imeli na voljo dovolj časa, ki smo ga izkoristili za plavanje (tudi nočno), vožnjo z kanuji, supanje, igranje raznih iger z žogo ter druženje. Posebno doživetje sta bila obisk mesta Krk ter pohod in ogled mesta Malinska.

Učenci si za delo in sodelovanje v času skupnega bivanja zaslužijo vso pohvalo. Bili so vodljivi, pogovorljivi, držali so se navodil in pokazali, da znajo biti samostojni in odgovorni. Samoiniciativno so opravljali dnevna dežurstva ter jutranja bujenja. Lepo in brez težav so navezali stike z ostalimi otroci, ki so bivali v domu.

Zadovoljstvo in lepi vtisi učencev, nas ob povratku domov spodbujajo, da z organizacijo projekta v taki obliki nadaljujemo tudi v prihodnje.

Vodja projekta Tomaž Bernot, prof.