Letos nas je veliko v skupini. Začele smo zelo živahno, saj smo se morale navaditi na spremembe v skupini in na nova pravila. Sedaj je veliko boljše, saj imamo dobre medsebojne odnose in smo bolj umirjene. V prostem času imamo veliko krožkov in interesnih dejavnosti (novinarstvo, fotografstvo, bootcamp, fitnes, odbojka, kolesarstvo, glasbeni krožek itd.). Odločile smo se tudi za prostovoljno pomoč starim ljudem v domu za starejše (pod mentorstvom vzgojiteljice Irene). Za rojstni dan smo tudi pekle, za slavljenko po njeni želji. Bili smo na izletu v Ljubljani, sedaj pa okrašujemo in polepšujemo skupino. Ta mesec imamo veliko testov, zato se punce tudi veliko učimo in delamo za šolo.

V 3. vzgojni skupini smo začeli tam, kjer smo junija zaključili. Po dvomesečnih počitnicah se je vrnila zasedba osmih fantov, ki se je trudila čim bolje shajati drug z drugim že v prejšnjem šolskem letu. Mitja, David, Kristijan, Tomaž, Adriano, Patrik, Matic V. in Matic K. se med seboj že dobro poznamo. Imamo pa novega vzgojitelja, saj je vzgojitelja Grega zamenjal vzgojitelj Domen. Kristijana smo, kot najizkušenejšega člana skupine, izbrali za skupinskega predstavnika v Domski skupnosti. Naša vzgojitelja Sergeja in Domen sta večkrat ponavljala hišni red, saj smo ga bojda čez počitnice nekoliko pozabili. Tako je bilo potrebno utrditi vsakodnevne aktivnosti in do konca meseca smo se že vrnili v ustaljene tire (dežurstva, učna, delo, …). Ponovno smo zavihali rokave ter uredili skupino, atrij in okolico zavoda. Nismo samo garali, doživeli smo kar nekaj lepih in zabavnih trenutkov. Toplo jesensko vreme smo izkoristili za igranje nogometa, kolesarjenje in raziskovanje okolice. Pripravili smo tudi piknik v čast Kristijana in Matica K., ki sta svoja rojstna dneva sicer praznovala med počitnicami. Izbirali smo med zanimivimi interesnimi dejavnostmi, Mitja in Kristijan sta začela obiskovati glasbeno šolo Piano Forte, kjer se urita v igranju bobnov, David pa je začel s treningi karateja v Medvodah. V glavnem se je dogajalo, včasih manj, včasih več, v svoji razigranosti, smo tu in tam kakšnemu vrstniku tudi ponagajali.

V času poletnih počitnic smo se Staš, Matej, Ilir, Aleš, Matic, Tadeja in Larisa odpravili na Pohorje in do jezera Pristava, spremljala sta nas vzgojitelja Ingrid in Dušan.
Ker je bilo doma peklensko vroče smo bili veseli nižjih temperatur, ki so nas pričakale na Pohorju. Najprej smo se ustavili pri vzpenjači in si ogledali mesto Maribor, nato pa se sprehodili do razglednega stolpa. Sledil je postanek pri slapu Skalce, kjer smo se pogumni podali v vodo. Popoldne smo prispeli do Ruške koče na Pohorju, kjer smo dvakrat prespali. Ker se je zvečer pošteno ohladilo, smo se naučili pripraviti taborni ogenj, da smo se lahko pogreli. Ob ognju smo odigrali nekaj igric, ki sta jih pripravila vzgojitelja, nato je bil čas za skrivalnice v gozdu. Po mirni noči je bil naslednji dan na sporedu pohod do slapa Šumik. Po zajtrku smo se odpravili na pot, hodili smo skoraj dve uri. Sledil je zahtevnejši del poti, saj smo se do slapa spustili po klinih in jeklenicah. Vsi smo varno prispeli in se osvežili v sveži vodi, nato smo se počasi vrnili do prostora za piknik. S skupnimi močmi smo pripravili odlično kosilo, nato pa se počasi vrnili proti koči. Popoldne smo posvetili risanju, družabnim igram in igram zaupanja. Po večerji smo vsi prejeli priznanja za uspešno prehojeno zelo nevarno planinsko pot in se razveselili sladoleda. Naslednji dan smo se odpravili v dolino do jezera Pristava. Tam smo postavili tabor in se seznanili z osnovami ribolova, vsak je tudi dobil svojo ribiško palico. Po prvih poskusih se nam je že hitro nasmehnila sreča, saj smo ujeli precej rib. Ugotovili pa smo, da le vztrajnost obrodi sadove. Obiskal nas je tudi ribiški kontrolor in preveril kako nam gre in ali upoštevamo pravila športnega ribolova. Večerjo smo pojedli kar ob palicah in nato ribarili vse dokler ni zašlo sonce. Sledila je noč v šotorih, ki je bila posebno doživetje. Naslednje jutro smo nadaljevali z ribolovom, a nas je žgoče sonce kmalu pregnalo. Pospravili smo tabor, se odpravili še na pico in nato nazaj proti zavodu, kjer so nas pričakali starši.

Projekt je bil resnično lepo doživetje. Spoznali smo precej novih in zanimivih stvari ter ugotovili, da narava ponuja veliko možnosti zabave. Bolje smo se spoznali tudi med seboj in stkali nekaj pristnih vezi, ki bodo v novem šolskem letu še kako pomembne.

Vodja projekta: Ingrid Dorner Radosavljević

Smaragdna lepotica nas je popeljala mimo Solkanskega mostu, hidroelektraren Solkan, Plave, Doblar, preko mesta Kanal v središče Tolminskega. Po nastanitvi v CŠOD Soča smo se odpeljali v mesto prepoznano predvsem po zaključku soške fronte imenovano Čudež pri Kobaridu. Ogledali smo si Kobariški muzej in Italijansko kostnico. Dan smo zaključili s kopanjem v naravnem kopališču reke Nadiže pod Napoleonovim mostom. Drugi dan nas je po ogledu v muzeju sirarstva Planika vabila planina Matajur. Družina Stres nas je sprejela ter nam prikazala pridelavo sira in skute. Seveda smo izredno okusne izdelke tudi poskusili. Ker je v popoldanskem času sonce še vztrajalo na nebu, smo v reki Nadiži preizkušali naše plavalne in skakalne sposobnosti. Voda je poskrbela za lačne želodčke in okusna večerja za željo po domači sladici, zato smo obiskali družino Miklavič v Idrskem. Drugi dan smo zaključili z ogledom čebelnjaka ter pokušino domače pridelanega meda in kobariških štrukljev. Zjutraj nas je čakala dogodivščina raziskovanja poveljniških in opazovalnih mest, mitraljeških in topniških položajev, kaverne ter mreže strelskih jarkov v muzeju na prostem Kolovrat. Spustili smo se preko Livških raven do Idrskega in Kobarida, kjer smo nadaljevali peš proti slapu Veliki Kozjak. Fantje so se opogumili in plavali do 15 metrov visokega belega stebra vode, ki ponuja nepozaben prizor. Po 52 metrov dolgi brvi, ki povezuje levi in desni breg reke Soče, smo premagovali strah in seveda uspeli. Težko pričakovani spust po reki Soči z raftom in energičnem vodičem Gregorjem Brešanom iz Soča3ps, je poskrbel za dvig adrenalina. V večernem času pa smo podelili diplomi za najbolj urejeno sobo in tekmovali v kvizu. Bila je neverjetno izenačena bitka med skupino deklet in skupino fantov, vendar so nagrado, ki je oba tabora nasmejala, pridobila dekleta. Dolino Soče smo vsi skupaj stežka zapustili, vendar predno smo s projektom popolnoma zaključili s povratkom, nas je čakala še zadnja znamenitost – Partizanska bolnica Franja. Po kosilu pa smo se vsak po svoje odpravili še zadnjemu delu poletnih počitnic naproti.

»Mislil sem, da ne bo tako dobro, a sem se motil. V Kobariškem muzeju sem videl tope in orožje. Najbolj mi je bil všeč rafting in kostanjev med.«

Gaj

»Na taboru je bilo odlično. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo si odšli ogledat čebele. Najslabši je bil rafting.«

Claudia

»Všeč mi je bilo: rafting, kviz, pogovori zvečer z vzgojiteljema, bolnica Franja, da sem prečkala most in s tem premagala strah, ogled čebelnjaka. Ni mi bilo všeč: med, sir, sirotka.«

Kaja

»Na taboru mi je bilo najbolj všeč kopanje v slapu, da sem premagal strah pri prečkanju čez viseči most. Zelo lepo je bilo tudi pri čebelah in pri siru, ko smo šli v muzej, pa tudi Kobariški muzej ni bil slab. Malo manj dobro mi je bilo na Matajurju, vendar ni pa bilo čisto brezveze.«

Matic V.

»Na tem taboru sem se počutil zelo dobro. Všeč so mi bile naslednje stvari: rafting, bolnica Franja. Bila sta zelo dobra vzgojitelja.«

Matic K.

»Na taboru je vse bilo odlično. Vsako mesto, ki smo ga obiskali je bilo zanimivo. Najbolj mi je bil všeč kuža Ben in njegova lastnika Anže in Alja. Vzgojitelja sta bila zelo zanimiva in smešna. Na taboru je čas zelo hitro minil. Škoda, ker je trajal samo 4 dni.«

Sedžida

Četrto skupino sestavljamo Rok, Aleš, Staš, Jože, Nick, Gaj, Matej, Ilir, Sebastjan ter vzgojitelja Dušan in Ingrid. V skupini smo med seboj precej povezani. V prostem času radi igramo namizni nogomet, veliko časa preživimo na kolesih, angažirani smo tudi na nogometu in fitnesu. Izjemno smo ponosni na našega Jožeta, trenutno tretjega na državni jakostni lestvici v namiznem tenisu. Priznamo, da mu nismo verjeli da zadevo dejansko tako zelo obvlada, zato smo pripravili turnir, kjer je vsem dokazal, da je dejansko “Prvi namiznoteniški lopar zavoda”.

V tem šolskem letu smo bili zelo aktivni. V prvi vrsti se moramo pohvaliti z našim šolskim delom, saj smo ogromno časa in energije vložili v učenje, kar se je resnično obrestovalo. Sicer smo večkrat obiskali kino in vodno mesto, praznovali rojstne dneve, se preizkušali v pripravi sladic in pekli na žaru ter kot najboljša skupina odšli na vožnjo z gokardi. Zabavno je bilo tudi na novoletni prireditvi, ko smo zamenjali vloge in na pustovanju, kjer smo odnesli nagrado za najboljšo masko in si delili prvo mesto v spretnostnih igrah. Z gotovostjo lahko trdimo, da imamo daleč najlepše urejen atrij, saj sta ga Nick in Aleš letos že neštetokrat prekopala in preuredila, vedno znova pa najdeta nekaj, kar bi se dalo še izboljšati.

Ob slovesu je nekoliko težko, saj smo se drug na drugega že pošteno navadili in dobro funkcioniramo. Prihodnje leto bo vseeno nekoliko lažje, saj nas bo precej nadaljevalo šolanje tukaj. Kljub temu se veselimo počitnic in brezskrbnosti ter kopice prostega časa, da se bomo lahko septembra spočiti in polni energije podali novim zmagam naproti.

Vzgojno-izobraževalni zavod Smlednik je organiziral in izvedel enajst računalniških delavnic Simbioza, ki so potekale od meseca novembra do meseca aprila. Delavnice je obiskovalo sedem udeležencev iz društva upokojencev Smlednik ter sedem prostovoljcev zavoda. Prostovoljci in udeleženci so se med seboj izredno dobro ujeli. Mladostniki so bili udeležencem v veliko oporo in pomoč. Znali so jih usmerjati, pokazali so potrpežljivost in toleranco. Udeleženci so ob nejasnostih postavljali vprašanja, se zanimali še za nadgradnjo svojega znanja, si postopke tudi zapisovali. Na začetnih srečanjih so udeleženci pristopali k upravljanju računalnika s strahom, medtem ko so na vsakem srečanju postali samozavestnejši, k temu so v veliki meri prispevali tudi mladostniki.

MISLI UDELEŽENCEV

»Za simbiozo sem se odločila da se seznanim z računalnikom. Srečanja so potekala sproščeno in v prijetnem vzdušju. Naučila sem se pisati in sestavljati tekste, jih preurejati v velikostih, barvah in jih pošiljati po mailu. Odgovarjati na maile, iskati določene artikle vozne rede osebe ali podjetja v imeniku. Slike snemati. Počutila sem se prvi dan malo neugodno na koncu mi je pa že zal da smo končali. Prostovoljcem se najlepše zahvaljujem in vidim da so še mladi, ki so pripravljeni pomagati starejšim in naj taki tudi ostanejo v kasnejšem življenju.«

Milena

»Za računalništvo sem se odločila, da bi se kaj novega naučila. Srečanja so potekala zelo prijetno. Naučila sem se kar nekaj novega. Počutila sem se enkratno. Imeli smo prijetno učiteljico in prostovoljce kateri so nam bili v veliko pomoč. Hvala vam.«

Majda

»Odločila sem se zato, da se kaj novega oz. kr veliko novega naučim. Srečanja so potekala zelo sproščeno. Se mi zdi, da sem kar dosti odnesla od tečaja. Počutila sem se odlično in vsak tečaj mi je prehitro minil. Kristjanu sporočam, da bi ostal še naprej tako pozitiven kot je bil tukaj z mano, saj je moral biti kar potrpežljiv z mano.

Zdenka

»Za Simbiozo sem se odločil zaradi osvežitve znanj o delu z računalnikom. Srečanja so potekala v obliki predavanj (pojasnil) in praktičnega dela z računalnikom. Osvojil sem nekaj novih znanj o sprejemanju in pošiljanju elektronske pošte, odpiranju novih map, pošiljanju slik itd.
Very vred!
Čim več čvekajte, pa vam ne bo treba hoditi v tečaj.«

Metod

»Za simbiozo sem se odločila zaradi pridobitve novega znanja. Srečanja so potekala vsak drugi torek v mesecu v sproščenem vzdušju. Naučili smo se zelo veliko novih stvari, pošiljanje fotografij, pošte, iskanje raznih informacij… Počutila sem se sproščeno in zelo dobro zaradi dobrega podajanja znanja gospe Saše. Bilo ja prijetno pridobivati novo znanje z vsemi prostovoljci.«

Dragi

Ker se šola počasi zaključuje, se v tem vzdušju pripravljamo tudi v skupini. Odšli smo na skupinski končni izlet v Terme 3000. Fantje so zelo uživali, preizkusili so številne tobogane in skakali v vodo. Na takšnih izletih se fantje še posebej povežejo med seboj in delujejo skupaj kot skupina. Praznovali smo tudi Tomažev in Adrianov rojstni dan in kot vedno za  takšne priložnosti imeli tudi roštiljado v atriju skupine.  V tem času smo tudi zaključili projekt »Kuži nas združi«, ki ga je za našo skupino izvajala vsak četrtek študentka Sara in njene sošolke iz Pedagoške fakultete v Ljubljani. Socialne igre s pomočjo psa so bile fantom zelo všeč, še posebej ker so bile zasnovane kot teambuilding za skupino. Pri igrah so fantje zelo dobro sodelovali in se povezovali med seboj, zelo lepo so sprejeli tudi kužija Tashi. Ker se je v skupini spet veliko dogajalo, nismo pozabili na zaključevanje šole, zato je bilo preživljanje prostega časa obarvano tudi z aktivnim učenjem, da fantje uspešno zaključijo razred.

Poletni pozdrav od 3. skupine

Projekt »Kuži nas združi« je zrasel v glavah petih študentk socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, katerih ideja je bila, da bi izvajale socialne igre na temo »team buildinga« s pomočjo psa. Preko vključevanja psa v socialne igre smo poskušale pripraviti člane skupine do medsebojnega sodelovanja, ustvariti boljšo skupinsko dinamiko, omogočiti aktivno preživljanje prostega časa in pridobivanje pozitivnih izkušenj. Hkrati pa bi so se mladostniki spoznali še s tem, kako se odgovorno obnašamo do psa in kaj vse se da psa naučiti.
Pilotno verzijo projekta »Kuži nas združi« smo izpeljale v 3. skupini VIZ Smlednik. Mladostniki so bili res super skupina: aktivno so sodelovali pri dejavnostih, izražali so svoja mnenja, bili so kreativni in iznajdljivi ter niso zamerili kakšne naše napake pri vodenju aktivnosti. Pri igrah so si medsebojno pomagali, sodelovali, se smejali, presenečali s svojimi idejami, bili kreativni, prilagodljivi in odzivni. Psička Tashi se je v skupino super vživela in tudi fantje so jo sprejeli odprtih rok.
V teh štirih srečanjih smo študentke spoznale, kaj moramo popraviti, saj je veliko možnosti za izboljšave, vendar smo pridobile še nekaj pomembnejšega: z dobro povratno informacijo smo dobile motivacijo, energijo in voljo, da je projekt dobra ideja in da se ga splača razvijati naprej.
Fantom se še enkrat zahvaljujemo za sodelovanje in upamo, da so tudi oni odhajali s teh srečanj tako veseli, kakor smo bile me.

Najprej smo skupaj sestavili dogovore obnašanja v skupini, zato da bi se lahko vsi dobro počutili med našimi druženji. Nato smo izvajalke pripravile nekaj spoznavnih igric, z namenom, da drug o drugem izvemo kaj več.

Skrbeli smo za to, da so bile aktivnosti čim bolj aktivne in dinamične. Pri žabjih skokih je bila Tashi glavna akterka, ki je še par skeptikov prepričala, da so se nam pridružili.

Poskusili smo tudi skupinsko žongliranje in to kar z 12. žogicami. Fantje so sami ugotovili, da lahko vključimo večje število žogic, če žogice mečemo v določenem redu ter v enakomernem tempu.

Po pogledu posnetka agility-ja in njegovi predstavitvi, so fantje morali sami narediti poligon za Tashi iz stvari iz okolice. Zelo so se potrudili in naredili tudi gugalnico, ki jo vidite na sliki. Tashi je celoten proces nadzorovala, nato pa je še z veseljem preizkusila njihove ovire.

Tashi je pregledala, če je med fanti 60 centimetrov razmika, ko so se postavili za slalom.

Za fante nobena ovira ni bila previsoka.

Kdo bo hitrejši? Čeprav ima Tashi en par nog prednosti, so ji bili fantje dobri tekmeci.

Treba je bilo prepotovati iz enega konca parka na drugega in to samo na dveh kartonskih »ploščah«. Takole so začeli, nato pa so ugotovili, da bodo hitreje in lažje potovali, če bodo naredili iz dveh kartonov, štiri kartonske plošče.

Gordijski vozel.

Skupinska »Kuži nas združi«; fantje, študentke in Tashi 

Dogodki v 3. skupini v mesecu marcu in aprilu

Glede na to, da se je v zadnjih mesecih vreme zelo otoplilo, smo temu primerno preživljali tudi čas v 3. skupini. V mesecu marcu smo bili v telovadnici na OŠ Simona Jenka, Mitja in Matic K. pa sta bila tudi v kinu, ker sta najbolj napredovala v skupini in sta si tako pridobila nagradni izhod. Ker je trenutno naša skupina polna, smo ves čas delali tudi na skupinski dinamiki in povezovanju fantov med seboj. V mesecu aprilu je 14 dni z nami sodelovala študentka Sara, ki je bila pri nas na študijski praksi. Dobro se je vključila v skupino.Ker že diši po poletju, je nekaj fantov že šlo plavat na bazen v Atlantis v Ljubljani, in sicer Dean, Kristijan ter Matic K. in Matic V. Preostanek meseca je bil športno obarvan, saj smo s fanti veliko igrali nogomet, namizni tenis in odbojko. Prav tako pa smo si kdaj pa kdaj tudi sami naredili večerjo, v atriju na roštilju. Nekateri fantje so se prvič preizkusili tudi v slackline-u, skratka v skupini smo preživeli pestre, raznolike in predvsem zanimive stvari.

V zadnjem tromesečju smo dekleta iz 1. skupine veliko uživale. Ker smo se vse zares trudile za uspešno novoletno prireditev, smo za nagrado odšle v lunapark, kjer smo preizkusile veliko zabavnih naprav. Bile smo na izletu na Rašici. Ob četrtkih se izobražujemo v kuhinji, kjer se učimo peči sladice. Praznovali smo Sedžidin in Evin rojstni dan; obakrat smo se sladkale in uživale! V zavodu smo imeli pustovanje, kjer smo tekmovali med skupinami in izbirali najboljše maske.

Ker nas je (deklet) vsak mesec več, se je prva skupina razdelila. Tako smo še zadnjič šle na izlet v Preddvor in na pizzo. Poleg izletov vsak dan pridno opravljamo svoje dolžnosti in se dobro razumemo med seboj. Verjetno smo tudi zato dobile zelo zaželeni likalnik za lase! HVALA!! Imel je najlepši sprejem izmed vseh nas. V galeriji si lahko ogledate nekaj utrinkov z omenjenih dogodkov.

dekleta 1. skupine