VOŠČILO

PESEM SREČNIH LJUDI
Pojmo pesem srečnih ljudi!
V srcu je smeh
in iskra v očeh.
Pojmo pesem srečnih ljudi!
Saj z neba
se sonce nam smehlja.
Če pa žalost trka na dver,
bodi ji kos,
ji figo stisni pod nos.
Naj nam pesem srečnih ljudi
vso skrb prepodi!
(Frane Milčinski – JEŽEK)

Prihajajoče novo leto naj vam nakloni:
spoznati prave ljudi,
storiti prave reči,
ubrati prave poti
ter v sebi in drugih najti le dobre sledi.

ČAROBNE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO 2015!

VIZ Frana Milčinskega Smlednik

V galeriji si lahko pogledate nekaj prazničnih slik, ki so jih posneli naši učenci pri fotokrožku.

Sedem pogumnih učenk in učencev se je skupaj z vzgojitelji in učitelji ter ostalimi pohodniki zgodaj zjutraj podalo na 42 kilometrov dolgo pot do Prešernovega rojstnega kraja. Izpred zavoda so nas pospremili zvoki slovenske himne in bleščanje kamere ter bliski fotoaparatov, nakar smo v trdi temi sledili odločnim in dokaj hitrim korakom gospoda Jožeta, ki se je na to kulturno romanje do sedaj podal vsako leto – ne glede na vremenske razmere.

Strumno smo hodili do Kranja, kjer smo se prvič ustavili, in sicer pred mogočnim Prešernovim spomenikom. Nato smo si ogledali Galerijo Prešernovih nagrajencev ter Prešernovo hišo, v kateri je pesnik preživel zadnja leta. Nekoliko utrujeni po prvem delu poti smo se odpravili do občine in se razveselili okrepčila. Obisk Prešernovega Kranja smo zaključili s polaganjem cvetja v Prešernovem gaju.

Sledila je pot do Črnivca. Sedaj so pri marsikom noge že postajale težke in boleče, a smo težave premagovali s kramljanjem in spodbujanjem ter krajšim postankom za malico. Uspešno smo premagali tudi vzpon do gostišča in zadovoljno sedli h kosilu.
Zadnji del poti smo nekateri že stiskali zobe, a ker smo se zavedali, da je cilj blizu, smo zmogli. Pred nami se je pojavila tabla z napisom Vrba.

V toplem zavetju Prešernove rojstne hiše smo počakali, da sta se nam pridružila gospoda Matevž in Matija Milčinski. Letos mineva 100 let od rojstva njunega očeta Frana Milčinskega – Ježka. Sproščen in zabaven pogovor z njima v domačnosti Prešernove hiše je bil resnično lepo doživetje in odličen zaključek dneva.

Pohod nam bo ostal v prijetnem spominu, najpristneje pa o njem pričajo sledeče izjave učencev:

Prihodnje leto se bom spet udeležil tega pohoda. Bilo je zelo »extra«. (Aleš)

Na kulturnem dnevu mi je bilo všeč, za to naporno pot sem se odločila že drugič. (Simona)

Na začetku mi je bilo težko, kasneje je bilo lažje, najtežje pa je bilo na koncu, toda z dobro družbo je šlo hitreje do cilja. (Lea)

P. S.: VIZ Smlednik se iskreno zahvaljuje vsem, ki so kakor koli pripomogli, da smo pohod uspešno izpeljali.

Zapisal: Tomaž Špegelj

Mesec november je bil zaznamovan z veliko različnimi dejavnostmi. Začeli smo aktivno, z izletom v vodno mesto Atlantis, kjer smo do zadnje minute izkoristili naše vstopnice. Sledil je še ogled filma za najbolje ocenjena učenca v prvih dveh mesecih in obisk telovadnice, kjer smo izvajali razne trike na trampolinu. Ker se bliža veseli december, smo veliko časa namenili izdelavi novoletnih voščilnic – preizkusili smo se v slikanju s prsti in šivanju novoletnih motivov, oboje nam je šlo kar dobro od rok. Seveda ne smemo pozabiti na šolo, pridno smo se tudi učili in pridobivali lepe ocene. Vrhunec meseca pa je bil gotovo Alešev rojstni dan, ko smo moški v skupini poskrbeli za pecivo in slavnostno večerjo. Bilo je res slastno… Več v galeriji.

Oktober je minil zelo hitro, kajti ob koncu meseca so nas čakale prve počitnice. Cel mesec smo bili veliko zunaj, saj je indiansko poletje poskrbelo za tople jesenske dni. V parku smo igrali tenis, badminton in košarko, Matic pa je veliko rolal. Kadar je čas dopuščal pa sva z Deanom bila tudi na računalniku. Kristijan, Matic in Dean smo si prislužili za svoje sodelovanje nagradni izhod. Šli smo na bowling. Deanu so keglji padali kot po tekočem traku, težko ga je bilo loviti. Privoščili smo si tudi pico in Coca-Colo. Na nagradnem izhodu je bilo zelo zabavno. Dean, »skupinski slaščičar«, je poskrbel, da nam je dvignil nivo sladkorja v krvi. Spekel je muffine in »čoko-fantazijo«. Vsi smo se nasitili njegovih mojstrovin. Tale mesec je bil na splošno »kul« in poln zabave.

Kristijan Toprek

Mesec oktober je bil zaznamovan z učenjem. Začeli so se testi, spraševanja, zato smo veliko časa namenili pripravam. Vseeno pa smo našli nekaj časa tudi za bolj prijetne stvari. Tako smo redno obiskovali fitnes in skrbeli za naše mišice, ponovno smo se lotili peke (tokrat smo se poskusili z muffini, ki so bili odlični), čas pred nočjo čarovnic smo izkoristili za izdelavo dekoracije (presenetil je Aleš s svojimi risarskimi sposobnostmi). Kljub vsemu pa smo se vsi najbolj veselili konca meseca, ko smo odšli na zaslužene krompirjeve počitnice, da se spočijemo pred novimi izzivi.  V galeriji je nekaj utrinkov…

Punce smo večkrat zasanjane, zato smo se odločile, da se predstavimo skozi svoje sanje. Spoznajte nas nekoliko drugače.

Ime: Eva
Moj sanjski dom … na osamljenem otoku, v vili ob peščeni plaži, velike spalnice, džakuziji, bazen, razgled na morje …
Moj sanjski moški … ga vsak dan sanjam 
Moje sanjske počitnice … Havaji, New York …
Moja sanjska služba … foto model.
Moje največje sanje … da bi našla sorodno dušo in da bi z njo preživela vse slabe in dobre trenutke, da bi mi stala ob strani in me ljubila takšno kot sem.

Ime: Majda
Moj sanjski dom … stanovanje v New Yorku.
Moj sanjski moški … visok, temen, lepe oči in nasmeh, karakter pa itak mora bit top …
Moje sanjske počitnice … Bora Bora, Amsterdam …
Moja sanjska služba … igralka, frizerka …
Moje največje sanje … biti v ponos sebi in mojim staršem.

Ime: Lea
Moj sanjski dom … ob plaži, vila z bazenom v obliki letala …
Moj sanjski moški … visok, blond lasje in modre ali zelene oči, postaven, mišičast …
Moje sanjske počitnice … iti v New York.
Moja sanjska služba … kriminalistka.
Moje največje sanje … živeti in delati v New Yorku.

Ime: Simona
Moj sanjski dom … velika hiša s tremi nadstropji, oranžne barve, velikim balkonom …
Moj sanjski moški … mora imet dober avto, črne lase, dobro postavo …
Moje sanjske počitnice … so iti v London z letalom.
Moja sanjska služba … je vzgojiteljica ali medicinska sestra.
Moje največje sanje … da se  mi vse uresniči.

Ime: Tara
Moj sanjski dom … hiša ob obali, 3 ali 4 nadstropja, veliko sob, zelo velik večnamenski prostor, velik bazen, dvigalo …
Moj sanjski moški … velik okrog 1,95m, športnik, blond lasje, modre oči …
Moje sanjske počitnice … Havaji s fantom/možem, velika hiša ob obali …
Moja sanjska služba … direktorica »Meka« (MC’Donald), direktorica letalske družbe…
Moje največje sanje … iti v srednjo šolo, jo končati in dobiti službo.

TEHNIŠKI DAN ZA 9. RAZRED

Preden smo se odpravili v muzej, so učenci opravili še nekaj raziskovalnih nalog s področja etike in državne ureditve. Tako smo se pripravili na obisk muzeja.

V torek 14. 10. 2014, smo se odpravili v Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.
V muzeju smo si ogledali predmete iz 1. in 2. svetovne vojne ter osamosvojitvene 10 dnevne vojne za Slovenijo. Imeli smo vodiča, ki nas je popeljal skozi muzejsko zbirko. Ogledali smo si slike in postavljali vprašanja ter si ogledali dokumentarni film. Na razstavi je bilo zelo veliko predmetov.  Po razstavi smo imeli delavnico, kjer smo razvrščali slike različnih zgodovinskih dogodkov na časovnico. Po delavnici smo odšli proti kombiju. Med vožnjo smo se pogovarjali, kako je bilo in vsi smo rekli: “Jaaaa!”

Bilo je krasno, lahko bi ponovili.

Učenka Tara Ivanić, 9. a

TEHNIŠKI DAN

NEDELJSKA ŠOLA – Učna ura iz leta 1865

“Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabši. Časi so taki, kakršni so ljudje. Boljših ljudi pa ne bo, dokler ne bo bolje vzgojenih otrok.” (Drobtinice, 1863)

Dne 1. 10. 2014 smo šli v Šolski muzej.

Zbudili smo se ob 7h, nato naredili dežurstva, pojedli zajtrk in odšli s šolskim prevozom v muzej. Ko smo prišli na cilj, smo si ogledali razstavo, ki je prikazovala šolsko opremo in učilnico. Nato smo pojedli malico in odšli na ogled nedeljske šole. Vodička nam je razložila, kako so v starih časih morali klicati učitelje in učiteljice: gospod učenik in gospodična učiteljica. Prispeli smo do učilnice,  se morali obleči v stara oblačila (predpasnik), nato smo vstopili. Tam smo morali tiho počakati, dokler ni prišel gospod učenik in pozvonil na zvonec. Ko je prišel, smo vsi morali reči v en glas: “Dober dan gospod učenik.” Ko smo bili vsi tiho, nam je povedal, kako se je treba obnašati! Gospod učenik je imel s seboj tudi šibo, s katero je kaznoval poredne otroke. Vsak posebej smo morali hoditi pred tablo, kjer je bilo napisanih 12 pravil. Vsak je moral prebrati vsaj 1 pravilo. Jaz nisem več zmogla zadržati smeha in mi je gospod učenik ukazal, da moram zapustiti učilnico. Ko sem se pomirila, me je zopet spustil v razred. Če si bil poreden, si moral klečati na koruzi ali pa si moral oditi na osla sedet in brat navodila. Če pa si bil izredno poreden, si pa moral oditi domov z oslom na hrbtu. Ko se je učna ura končala, smo zopet vsi v en glas pozdravili: “Nasvidenje gospod učenik.” Ko je gospod učenik odšel, smo počakali 5 minut in odšli tudi mi. Na koncu smo si še enkrat ogledali muzej in videli različne stvari kot so na primer stara šolska torba (lesena), maketa šolske učilnice…

Bilo je izjemno in upam, da gremo še kdaj!

Učenka Simona Kuhar, 8. a

Prišli smo v šolski muzej in odšli v učilnico iz leta 1865. Tam smo spoznali, kakšna so bila pravila vedenja v starih časih. Bila so zelo stroga in tudi če nisi bil kriv, so te kaznovali tako kot mene. Sošolec me je vlekel za trenerko pa sem mu rekel, da naj se umiri, zato me je gospod učenik vrgel ven iz razreda in rekel »ko se umiriš pridi nazaj v razred«. Učitelje in učiteljice se je v starih časih nagovorilo z gospod učenik in gospodična učiteljica.
Takrat so imeli v učilnicah koruzo v kotu, kjer so morali poredni učenci klečati. Učitelji so imeli šibo v roki in če ni bil učenec priden, je dobil udarec po prstih. Kadar pa je učenec dobil lesenega osla, ki ga je moral nositi na hrbtu domov, je bila ta kazen zelo sramotna, tudi za starše in je bil zato tudi doma kaznovan. Po učni uri smo odšli pogledati druge učne pripomočke in potrebščine iz starih časov npr. tablice za računanje, telovadno kozo itd. Popeljali so nas od preteklosti do sedanjosti. Potem smo odšli do kombija in domov.

Učenec Aleš Habič, 8. a

Prvega septembra smo se člani tretje skupine ponovno srečali po dolgih počitnicah. Nekateri smo se sicer videli že na poletnih taborih na Krku in na Pohorju, a tokrat smo se vrnili vsi, ki smo ostali od lanske skupine. Dobili smo tudi novega vzgojitelja, kar pa ni bilo preveč stresno, ker smo ga poznali že kot nočnega vzgojitelja. Prvi teden je minil v duhu zavijanja zvezkov in obujanja spominov na počitnice. V tem tednu se je starim trem članom pridružil še novinec Žan. Žan se je hitro vključil v našo sredino in z usvajanjem pravil ni imel večjih težav. Vzgojitelja sta nas ves mesec opominjala na pravila, mi pa smo večkrat zavijali z očmi, da to že vse vemo. Seveda ni bilo tako grozno kot se sliši, saj smo počeli veliko stvari, ki so nam v veselje. Igrali smo tenis, badminton, se vozili s kolesi, vzgojitelj Andraž pa nas je seznanil z osnovami lokostrelstva. Tudi brez dobre hrane ni šlo. Kuhar nas je razveselil z domačo pico. V čast Deanovega in Matičevega rojstnega dne pa smo se v vlogi kuharjev preizkusili tudi sami. Dean in Žan sva bila žar mojstra, Matic in Kiki pa sta pripravila odlično grško solato. O tem, kako nam je šla večerja v slast, vam ne bom niti pripovedoval, ker bi se vam zagotovo pocedile sline. Naše starše smo na roditeljskem sestanku počastili s piškoti, ki smo jih spekli sami. Bili so ponosni na nas. Mesec je minil kot bi mignil in že nas čakajo nove dogodivščine. O tem, kaj vse se bo dogajalo, pa vam bo pripovedoval naslednji mesec Kristijan.

Dean Tratnik

Mesec september je bil zanimiv. Fantje v četrti skupini smo se med seboj spoznali in se učili shajati drug z drugim. Veliko smo se pogovarjali o naših načrtih za to šolsko leto, vsak ima svoje cilje. Skupaj sicer radi igramo namizni nogomet ali playstation, veliko hodimo na sprehode in v parku igramo badminton ali košarko. V tem mesecu smo veliko časa posvetili jesenski dekoraciji skupine, obiskali Ljubljano in se vključili v interesne dejavnosti (šahovski krožek, fitnes, računalniški krožek, nogomet). Ob koncu meseca so nas v skupinah obiskali starši, zato smo jim pripravili tudi odlično čokoladno sladico. Vabimo vas, da si v galeriji pogledate nekaj utrinkov iz našega vsakdana.