Pripravila Ian Mihalec in David Vilčnik, mlada novinarja.

Po počitnicah smo se vrnili v strokovni center. Nekateri smo komaj čakali, da se vrnemo, drugim pa je bilo težko, ker smo pogrešali domače. Dva sva ostala iz lanskega leta, en fant je prišel iz druge skupine, novih pa je prišlo 5; 2 fanta in 3 dekleta. S tem smo iz fantovske postali mešana skupina.

V skupini čas preživljamo zelo aktivno, igramo veliko družabnih iger kot so poker, Monopoly, šah, štiri v vrsto in Jambi. V prostem času radi poslušamo glasbo, igramo igrice na računalniku, rišemo in gledamo filme. Skupaj z vzgojitelji smo si pripravili filmski večer. S kokicami, Cocacolo in sokom Multisola. Kadar je lepo vreme smo veliko časa na nogometnem igrišču, kjer igramo nogomet in “guze brez guz”. Odpravili smo se tudi na pohod na Stari grad Smlednik. Pot nam ni bila težka, razen kadar so nas bolele noge pri hoji v klanec.

Za boljše počutje, smo skupino okrasili s slikami in rožami, vzgojiteljica pa se je razjezila, ko smo jih vzeli dol iz stene. Ker se še ne poznamo dobro, so nam vzgojitelji organizirali spoznavne igre z namenom, da se kot skupina bolj povežemo. Trenutno se v skupini z nekaterimi razumemo dobro, z nekaterimi pa se občasno skregamo. Pripravili smo tudi plakat o nasilju, da vemo, česa ne smemo početi.

V skupini vsak večer skuhamo večerjo, ko so na obisk prišli starši, pa smo za njih spekli čokoladno pecivo in muffine.

Pripravil mladi novinar, Aleksander Košir.

Po poletnih počitnicah se je veliko fantov težko vrnilo, vendar so se vrnili. Od ‘tastarih’ fantov, smo ostali samo štirje, dobili pa smo tudi štiri nove ‘kompanjone’, ki so se zelo lepo vključili v zavodsko življenje ter zelo dobro sodelujejo. Že takoj oktobra smo s skupino in vzgojitelji odšli na skupinski izlet v Celje. Obiskali smo celjski grad in šli v Techno park, kjer smo se imeli vsi zelo lepo. V skupini imamo tudi štiri vzgojitelje, ki so zelo fajn. Z vzgojiteljem Brankom smo se lotili preurejanja našega atrija. Čeprav je v skupini prišlo do kar nekaj konfliktov med nami, so se vsi rešili in smo se spet lepo razumeli. Letošnja skupina je res ‘kul’ in upam, da bo tako tudi ostalo.

Pripravila Linaj Bauer, mlada novinarka.

No, pa je spet prišel čas, ko se moramo vrniti v strokovni center. Naša 1. skupina se je počasi začela polnit. Prvi teden smo prišli nazaj otroci, ki smo že dlje časa tukaj, nato pa so prišli novinci. V našo skupino sta prišli dve novi dekleti in en fant. Ko smo bili vsi člani 1. skupine, smo se tudi vsi skupaj drug drugemu predstavili. Naš prvi skupinski izlet je bil na Bled. Okoli 14.00 smo se usedli v kombi in se odpravili na Bled. Med vožnjo smo se veliko smejali. Ko smo prispeli smo odšli okoli blejskega jezera. Najprej smo se ustavili pri srčku, kjer smo se tudi skupinsko slikali. Nato smo odšli še malo naprej in se nato obrnili in odšli nazaj. Predno smo odšli nazaj v zavod pa smo se še ustavili na tortici. Tortice in sladoled so bili zelo dobri, na izletu pa smo se tudi med seboj še bolje povezali. Izlet je bil odličen, saj smo se imeli zelo dobro in se veliko nasmejali. Hvala tudi vzgojiteljem za tako lep izlet.

Ko smo v začetku šolskega leta s skupino govorili, kakšno leto je pred nami in kaj vse nas čaka, so mladostniki takoj predlagali, da bi šli ponovno na Roglo. Tisti, ki so tam že bili, so prejšnji tabor očitno dobro predstavili in zanj navdušili tudi ostale mladostnike. Takoj smo stopili v akcijo, rezervirali apartmaje, izdelali program in že pred taborom opravili del šolskih obveznosti. Od začetne ideje do realizacije je tako minilo le nekaj tednov.

Končno je prišel tisti ponedeljek; dan odhoda! Že na poti proti Rogli smo zavili v Celje in si z zanimanjem ogledali Celjski grad. Nekatere je navdušil razgled, druge razvaline ali pa celo mučilne naprave. Po ogledu in malici nas je pot vodila do težko pričakovane Rogle. No, ne čisto do vrha, saj smo bili nastanjeni malenkost nižje, v apartmajih Nune. Hitro smo razpakirali, se namestili v sobah ter že zadihali svež zrak. Želeli smo izkoristiti lepo, a hladno vreme in jo krenili proti vrhu. Naš cilj je bila Pot med krošnjami. V mesecu maju, se te poti žal nismo mogli udeležiti, zato smo se je zdaj še toliko bolj veselili. V živo videti 824 kg bučo velikanko je res fascinantno in to nam bo ostalo dolgo v spominu. Sprehodili smo se še do najvišje točke poti, a se z vrha žal nismo mogli spustiti po toboganu, ker je bil le-ta zaprt. Mladostnike smo že pred odhodom opozorili naj si zapomnijo čim več informacij, saj jih zvečer čaka kviz. Hladno popoldne in sprehod smo zaključili z namišljenim ribolovom v bližnjem jezeru in se ob tem zelo zabavali. Prvi večer smo se družili in spoznavali ob ognju. Izpeljali smo več socialnih iger in pravi pohorski kviz. To je bilo smeha.

Naslednji dan smo se zbudili v oprano jutro. Kot naročeno, saj nas je takoj po zajtrku čakal pohod do Lovrenških jezer. Kar pa je bil mnogo več kot pohod, saj smo ves čas raziskovali okolico, opazili staro smreko, našli jurčka ali zgolj posedali na sončnem travniku. Pogled na jezerca je bil za vse pomirjujoč. Vso pot nazaj smo bili v pričakovanju kosila v koči na Pesku, ki pa je bila ravno ta dan zaprta!?.

Namesto pohorskega lonca smo se kasneje okrepčali s picami. S polnimi želodčki smo lažje zagrizli v nov sklop družabnih in spoznavnih iger. Dan smo ponovno zaključili ob ognju, ki nas je lepo pogrel in nam pričaral pravo romantično vzdušje. V foliji smo si spekli hrenovke in na palicah pekli penice.

Zadnji dan je prišel hitro, izkoristili smo ga za dopoldanski sprehod po gozdu in nabiranje raznih plodov za dekoracije in izdelke za bazar. Prej smo pospravili ves nered in upihnili precej svečk na improvizirani torti, saj imamo v mesecu oktobru kar 3 slavljence. Po slovesu od Rogle smo se ustavili na kopanju v Zrečah. Otroci so uživali v vodnih vragolijah.

Zadnji postanek smo naredili v Lukovici pri Domžalah, kjer smo si na hitro ogledali Čebelarski center in nabrali novih moči z okusnim kosilom.

Na taboru smo res vsi uživali. Otroci so se med seboj še bolj povezali in spoznali. Med njimi ni bilo nobenega prepira. Presenetilo nas je dekle, ki je sicer bolj zadržano in se tabora ni najbolj veselilo, a smo jo spoznali v povsem drugi luči.

Prav zaradi prijetnih vtisov in novih spoznanj bomo podobne tabore izvajali tudi v prihodnje!

Vtisi otrok po taboru na Rogli

Pripravil Martin Plak, mladi novinar.

Triny je bilo najbolj všeč, ko smo šli nabirat drva v gozd. Dobra je bila tudi hrana na taboru. Rada bi šla še kdaj ali velikokrat. V tem šolskem letu bi se udeležila še kakšnega tabora v lepih toplih krajih. Dobro je bilo tudi na bazenu.

Maiu je bilo všeč, ko smo šli že prvi dan na Celjski grad. Hrana je bila izjemno užitna in okusna. Zagotovo bi šel še na kakšen tabor, ker je bilo zelo odlično. Zelo mu je bilo všeč, ker smo se s skupino bolj povezali.

Ivona je povedala, da je bila hrana zelo dobra, najljubši so ji bili zajtrki. Všeč ji je bilo druženje po skupinah. Povezala se je še z ostalimi puncami. Všeč ji je bilo tudi večerno druženje ob ognju s penicami. Rada bi šla še na kakšen tabor.

Seadu je bila hrana na taboru zelo všeč, ker je bilo super, saj so za spremembo kuhali sami. Všeč mu je bilo, ko smo šli na bazen in mora priznati, da bi šel še kdaj. Dobro mu je bilo tudi, ko smo šli v trgovino.

Emeriku je bila tudi všeč hrana, lahko pa bi bila še boljša. Vse mu je bilo všeč in ni izpostavil kakšne posebne stvari. Občutke je opisal kot odlične. Še kdaj bi obiskal tabor.

Tudi Luni je bila všeč hrana, zmanjkalo pa je časa za celoten intervju.

Kot novinar sem se tudi sam udeležil tabora, zato lahko o njem poročam iz prve roke. Glede hrane sem bil zadovoljen in vesel. Moram priznati, da je bilo kar sproščujoče in zabavno. S fanti smo se tudi bolje povezali, še posebej z Maiem. Zabavno je bilo tudi na bazenu. Dobro je bilo tudi to, da sem spal na kavču.

V Strokovnem centru Frana Milčinskega Smlednik smo gostili predavanje o prvi pomoči, namenjeno zaposlenim in otrokom. Predavatelj, g. Roman Pevec, je s svojo strokovnostjo, jasnostjo in praktičnimi prikazi na izjemen način predstavil ključne korake, ki lahko rešijo življenje. Zaposleni so osvojili dragoceno znanje za hitro in pravilno ukrepanje, otroci pa so skozi prilagojeno in zanimivo predstavitev spoznali osnovne veščine prve pomoči.

Iskreno se zahvaljujemo g. Romanu Pevcu za njegovo bogato znanje in dolgoletne izkušnje, ki jih je z veliko mero predanosti in potrpežljivosti delil z nami.

Na tridnevni tabor od 27. 8. 2024 do 29. 8. 2024 smo se odpravili štirje mladostniki in dva vzgojitelja. Bivali smo v lepih hišicah Strokovnega centra Planina v Planini pri Rakeku, od kjer smo nato hodili na izlete in imeli razne aktivnosti. Prvi dan smo preizkusili tlačni poligon, preizkusili viseče mreže, si ogledali Planinsko jamo, se namestili v sobe in igrali družabne igre. Drugi dan smo odšli na celodnevni izlet v Izolo, kjer je Luciano cel dan lovil ribe, dekleti sta se malo kopali, sončili, se sprehajali in pogovarjali. Aleksander pa nam je na vseh poteh sledil s kolesom. Zadnji dan pa smo šli pogledat Divje jezero v okolici Idrije in si naredili piknik v Idrijski beli. Dobro smo sodelovali in se na koncu tudi dobro najedli. 

Zadnji nagradni izlet v tem šolskem letu so si zaslužili Luna, Linaj, Žanika, Ian, Žak, Ali in Peter. Odpravili smo se čez Vršič, najvišje ležeči slovenski gorski prelaz.

Najprej smo se ustavili v Kranjski Gori pri jezeru Jasna, tam smo lahko splezali na kozoroga in se fotografirali. Na poti proti Vršiču smo si ogledali Rusko kapelico, v skalnati steni pa opazili Ajdovsko deklico. Na Vršiču smo pojedli malico, fantje so šli pobožat ovce, ki so se prosto pasle. Po poti z Vršiča smo v Trenti videli Kugyjev spomenik. Ustavili smo se na dveh visečih mostovih čez Sočo in se zabavali pri guganju. Za kratek čas smo se ustavili ob reki Soči, da so najbolj pogumni lahko zmočili noge v ledeno mrzli reki. Ustavili smo se tudi pri trdnjavi Kluže in si ogledali kanjon. Nato smo obiskali še slap Boka pri Bovcu in nazadnje v Tolminu na pici. Do Smlednika smo se vrnili čez Cerkno. Pot je bila dolga in na njej smo videli in doživeli veliko lepega.

Silvo Bogataj in Špelca Bradeško