GLASBENI PROJEKT IN ŠOLSKO LETO 2020/2021

Kot glasbenica sem se letošnje leto priključila skupini glasbenih pedagogov in glasbenih instrumentalistov imenovanih Together with Tech. Smo skupina ljudi, ki si želimo kreativno razvijati ideje in projekte, imamo različne cilje, oblike in se prilagajamo ljudem, predvsem tistim s posebnimi potrebami: sinestetikom, avtistom, invalidom s cerebralno paralizo, ADHD otrokom, itd.

V Techu se je porodila ideja, da bi združevali sodelovanje učencev običajnih in specializiranih šol, da bi razvijali svojo glasbeno nadobudnost in glasbene ideje: melodije, igranje glasbil, besedila za pesmi, aranžmaje … To počnemo z izredno napredno tehnologijo.

V tej skupini sem se srečala z različnimi pogledi na čustvene in vedenjske težave, ki se jih da regulirati ali celo odpraviti s pomočjo glasbe.

Vedno izhajam iz sebe in svojih težav, ki sem jih imela kot mladostnica. Iščem rešitve predvsem za usmeritev koncentracije, ki je pri najstniku z motnjo pozornosti lahko zelo kratkoročna in izredno moteča za najstnika samega ali za okolico, v kateri se nahaja.

Tako smo našemu glasbenemu projektu dali ime »SINESTEZIJO IŠČEMO«.

Bistvo našega letošnjega glasbenega projekta ni bilo v ustvarjanju nekakšne scenografske glasbene atrakcije, ki bi bila mamljiva za zunanje poslušalce. Namen je bil, da glasba nas vse, hote ali nehote pravilno vodi, če ji le dopustimo.

V glasbenem projektu je bilo aktivnih 5 učencev. Muziciranje je bilo prilagojeno nepoznavanju glasbil, različnih ritmov, žanrov. Učili smo se tudi, kako se glasba ustvarja, režira in producira in na koncu kakšne tehnologije obstajajo, da se glasba snema in predvaja. Danes je bistvenega pomena to, da učenci razumejo, kaj je ambientalna glasba, kako se uporablja, in česa naj ne bi počeli pri določenih glasbenih žanrih. Učili smo se o slušno-decibelnem pragu, ki ga moramo poznati, da ohranjamo zdrav sluh. Prepoznavali smo zvočne barve, jih sami izbirali po lastnem zvočnem okusu in jih poskušali igrati. V vsem tem pa smo morali paziti na sozvočnost muziciranja, ki je osnova glasbenega ustvarjanja. Celo šolsko leto smo iskali zvočne barve in jih skušali poimenovati; po vzoru Kandinskya.

Sprva je šlo težko, bolj ko smo se gibali proti zaključku, bolj je bila koncentracija strnjena v igranje in medsebojno poslušanje. Zvočne barve so se bolje prepletale in bolj smo pri sebi iskali zmožnosti boljšega muziciranja.

Poigrali smo se tudi s tezami o sinesteziji, ki je nevrološki pojav, pri katerem dražljaj enega čutila avtomatično in nezavedno sproži zaznavo še v drugem.

S čutili zaznavamo dražljaje iz okolja in notranjosti telesa, ki se na podlagi izkušenj oblikujejo v zaznavo. Vse celice, ki sprejemajo dražljaje, imenujemo čutilne celice ali čutnice. Čutnice se na določenem mestu povezujejo s čutilnimi živčnimi vlakni, ki prenašajo informacije do možganov. Čutila so torej povezana z živčevjem in sestavljajo z njim celoto. Vsako čutilo sestoji iz sprejemnika, iz živca in iz središča v možganski skorji. Človeški organizem ima čutilo za vid, sluh, voh, okus, tip, toploto, npr. temperaturo, bolečino, kožo-mišično čutilo in čutilo za ravnotežje.   

Če zapremo oči in prisluhnemo zvokom, ki nas obdajajo, bomo lahko s pomočjo sluha ugotovili, kaj se dogaja okoli nas. Tudi ponoči, ko ni dovolj svetlobe za uporabo vida, s prisluškovanjem dobimo občutek prostora in dogajanja. Zvoki, ki potujejo mimo nas, zadenejo uhelj in se usmerijo po sluhovodu do bobniča.

Barve vidimo kot odbito svetlobo. Snovi, ki so barvno različne, imajo različno molekularno zgradbo in njihova lastnost se spreminja tako, da vselej vsrkajo del barvnega spektra, preostalo barvno svetlobo pa odbijejo.

Bela površina je tista, ki svetlobo v celoti odbija, črna pa vso svetlobo vpije.

Zaznavanje barv je za vsakega posameznika subjektivna izkušnja, vendar imajo barve kljub temu nekatere značilnosti, ki jih vsi ljudje doživljamo enako. Tople barve tako povzročijo iste fiziološke učinke, vendar pa na to individualno različno psihološko reagiramo. Barve nam tako povzročajo telesne in čustvene odmeve, ki niso lastnosti barv, ampak posledica naše psihe. Nekatere nam dajejo občutek hladnosti, druge toplote. Tople in svetle barve naše telo aktivirajo, hladne in temne pasivizirajo.

Čeprav občutimo barve povsem drugače kakor tone ali zvene, obstajajo med dojemanjem barv in tonov mnoge zveze. Med seboj podobni načini fizikalnega in fiziološkega nastajanja barv in tonov povzročajo, da zaznavamo razne valovne dolžine in frekvence na področju sluha različno visoko, na področju vida pa različno obarvano. Pri tem naraščajo občutki barv in tonov z amplitudo valov, kar pri barvah zveča svetlost ali pri tonih jakost. Ker so v naravi čisti toni prav tako redki kot čiste enovalovne barvne svetlobe, spoznamo, da se nam barve in zveni kažejo na različne načine. Zelo malo ljudi povezuje zvene instrumentov z določenimi 5 barvami.

Znani so primeri iz sveta glasbe:

• tako je Liszt terjal od svojih igralcev na orkestralni vaji, da igrajo nekoliko bolj višnjevo,
• Thomas Mann je govoril o rjavem tonu violončela.
• Ugotovljeno je, da te, kakor tudi podobne izjave o pozavnasto vijoličnem, trobentno škrlatnem in fagotno črnem, niso prazno govoričenje, ampak so s tem povezane pristne sinestezije ali dvojni občutki.
• Prvi je opisal »audition colore« ali barvni sluh J. L. Hoffmann (1786).
• Iz kasnejše dobe so znani sinestetiki Goethe, A. de Musset, Baudelaire, Heine, Rimbaud, Maupassant, Ganghofer, Kandinsky in drugi. Nekateri veliki glasbeniki so nekatere tone in melodije povezovali z barvnimi občutki. Rimski – Korsakov je vzporejal C, D, A, F in Fis dur z belo, rumeno, rožnato, zeleno in sivo zeleno.
• Isti duri so bili za Skrjabina po vrsti rdeče, rumene, zelene, rožnate in svetlo modre barve.
• Kandinskemu so posredovali zveni flavte, čela, violine, fanfar, bobna, zvonov ter roga in fagota zapored občutke svetlo modre, temno modre, zelene, rdeče, cinobrove, oranžne in vijoličaste barve.
• Zanimivo je, da so osebe z absolutnim posluhom prav posebno nagnjene k barvnemu sluhu. Jezuit Castel je že leta 1739 zasnoval »barvni klavir«, kjer je s sedemstopenjsko lestvico združil tedaj običajno Newtonovo sedemstopenjsko lestvico spektralnih barv. Skoraj dvesto let kasneje je skladatelj, filozof in pianist Aleksander Nikolajevič Skrjabin izumil poseben »svetlobni klavir«, ki naj bi ljubiteljem glasbe dajal njemu prirojeni barvni sluh.

Zaključek: uživali smo, se nasmejali, risali, pisali, igrali, se poslušali, ustvarjali melodije in besedila. Bili smo uspešnejši od zastavljenega. Bili smo vse tisto, kar še nismo vedeli, da smo lahko. Bili smo ekipa, ki mora držati skupaj, da lahko nekaj uspe. Morda komu še ni uspelo razumeti, kako je živeti z glasbo. Morda pa še bo.

Glasbeni projekt mora živeti naprej, mora biti del nas, del srca.

Glasba ni nujna za preživetje, daje pa neizmeren čar prav slednjemu.

Florijana Žnidaršič, učiteljica