Pogled nazaj

Strokovni center Frana Milčinskega v Smledniku je ustanova, ki se od leta 1946 dalje ukvarja z otroki s posebnimi potrebami – natančneje z otroki in mladostniki z vedenjskimi in čustvenimi motnjami. Ustanovitelj strokovnega centra je Vlada Republike Slovenije, vse stroške za poslovanje in nastanitev otrok pa plačuje Ministrstvo za šolstvo in šport. Zavod je dobil ime po znanem slovenskem pisatelju in pravniku s področja mladinske delinkvence Franu Milčinskemu (1867-1932). Kot ena prvih tovrstnih institucij je zavod pričel z delovanjem že 31. 10. 1946. leta. O tem priča odlok o ustanovitvi. Do leta 1990 je zavod deloval v graščini Lazarinijevih, ki je danes vrnjena prvotnim lastnikom. Strokovni center za vzgojo in izobraževanje pa od 5. oktobra 1990 dalje za svojo dejavnost uporablja nove, sodobno opremljene prostore, ki otrokom in mladostnikom zagotavljajo ustrezne pogoje bivanja.

Fran Milčinski (1867-1932) je bil pisatelj in mladinski sodnik. Služboval je v raznih krajih tedanje Kranjske, kasneje pa so ga premestili v Ljubljano, kjer je bil dolga leta sodnik za mladinske prestopnike. Takoj, ko je nastopil svojo sodno prakso, se je začel intenzivno zanimati za usodo zanemarjene mladine in za javno mladinsko skrbstvo, ki je bilo takrat pri nas še v povojih. V sklopu dela za zanemarjene otroke so ga določili za referenta, ki je na prvem kongresu za otroško varstvo leta 1907 na Dunaju poročal o stanju na tem področju na Kranjskem. Naslednjega leta je ustanovil Društvo za otroško varstvo in mladinsko skrb. Ima velike zasluge za izboljšanje razmer v najstarejšem vzgajališču na Slovenskem. Leta 1909 je predvsem po njegovi zaslugi začel delovati oddelek, ki je obravnaval “otroško varstvo, mladinsko skrb in pripadajoče kazenske stvari”. To delo mu je dalo snov za njegovo najpomembnejše literarno delo – Ptički brez gnezda. V tem času je začel pisati humoristične črtice o problemih in odklonih v življenju uradnikov, politikov, malomeščanov in literatov. Svoja dela je objavljal pod psevdonimom Fridolin Žolna. Pisal je vzgojne povesti Mladih zanikrnežev lastni životopisi, Ptičke brez gnezda, Gospodično Mici in Mutastega biriča, v katerih pripoveduje o zanemarjenih otrocih ter vplivu dednosti in okolja na oblikovanje značajev. Zelo znane so tudi njegove Zgodbe o Butalcih in pravljice, napisane po zgledih starih ljudskih pravljic (Desetnica in druge pravljice, Mlada Breda in druge pravljice, Tolovaj Mataj).