PrijavaTRADICIONALNI POHOD V VRBO
2. 12. je za zavod Smlednik prav poseben dan. Letos je bil to že 23. pohod po vrsti in tudi letos, tako kot vsa leta doslej, pod vodstvom g. Jožeta Rozmana. Gre za tradicionalni pohod, s katerim se spomnimo, kako so potovali včasih in počastimo Prešernov rojstni dan (3. 12.). Na maratonskih 42 kilometrov dolgo pot se je letos podalo 49 pogumnih in neustrašnih pohodnikov. Večina nas je bilo iz zavoda Smlednik, nekaj pa jih je bilo iz Kranja. Na poti nam ni manjkalo dobre družbe, nismo bili ne lačni ne žejni, edino vreme bi nam lahko malo prizaneslo. Povsod smo bili lepo sprejeti, v Kranju v Prešernovi hiši, na občini in v Vrbi. Pot smo prehodili in smo ponosni, da smo sebi in drugim dokazali, ne samo da zmoremo organizirati tak pohod, ampak pot tudi prehoditi. Za lep zaključek pohoda je poskrbela dobra volja, ki nam jo je pomagal vzdrževati poseben gost g. Andrej Šifrer.
MOJA POT V VRBO
Vstala sem ob 3.40, se toplo oblekla in vzgojitelj Igor je s psičko Azro prišel pome, da smo se odpeljali v zavod. Okoli 5.00 smo se izpred zavoda odpravili na pohod.
Vreme je bilo slabo, saj je vse do Kranja snežilo. Po 15 km, iz Smlednika do Kranja, smo se ustavili v Prešernovi hiši in si jo ogledali. Sprejeli so nas na občini Kranj, pripravili so nam sendviče in čaj. Nekatere so že začeli žuliti čevlji, a pot je bila še dolga. Na poti do drugega postanka je prišla novinarka RTV in naju s Tio intervjuvala. Pot do drugega postanka se je zelo vlekla. Ustavili smo se v gostilni, kjer smo pojedli kosilo in si odpočili. Kosilo je bilo zelo okusno, najbolj mi je bil všeč jabolčni zavitek, ki so ga pripravili za sladico. Psičko Azro je pot izmučila, zato so jo odpeljali nazaj domov, mi pa smo pot nadaljevali brez nje.
Malo smo hodili v klanec, a večino časa po ravnem. Bolj smo se bližali koncu poti, boljše je bilo vzdušje. Zadnjih nekaj kilometrov smo poslušali glasbo po zvočniku in peli. Zdelo se mi je, kot da imam vedno več energije, čeprav so me noge že zelo bolele.
Na cilju smo vsi dobili veliko čokolado, čaj in malico. Še enkrat so nas intervjuvali in bili smo na televiziji. Nato smo se z avtobusom odpeljali do dvorane, kjer nam je Andrej Šifrer zapel nekaj svojih pesmi. Vzdušje je bilo prijetno in vsi smo uživali. Po koncertu smo komaj prišli do avtobusa, saj so vse bolele noge. Na poti nazaj smo poslušali glasbo in peli. V zavod smo se vrnili okoli 20.00.
Pohod je bil precej naporen, naslednjih nekaj dni so me zelo bolele noge. Vendar, če bi bila še eno leto v zavodu, bi se ponovno odločila za pohod v Vrbo. Vsem nam je uspelo priti do konca in zdi se mi, da smo se precej zbližali. Spoznali smo tudi nekaj otrok in vzgojiteljev iz zavoda Kranj.
Občutek, ko prehodiš 42 kilometrov, je res dober, če odštejemo bolečine v nogah.
Klara Turin, 9. a
