»Joj kako smo vsi utrujeni! Zakaj moramo biti že budni? Ura je šele 4.00 zjutraj!« to so bile naše prve misli. Oh, res je bilo zelo zgodaj zjutraj, ko smo se pohodniki počasi pripravljali na odhod na to dolgo pot. Bilo je zelo deževno jutro, zato smo s seboj vzeli še pelerine in dežnike. Pred odhodom nas je nagovoril organizator 42 km dolgega pohoda v Vrbo, gospod Jože Rozman. Počasi smo se v temnem in deževnem jutru odpravili proti Kranju. Tam smo najprej prižgali svečko pred pesnikovim spomenikom in se nato napotili v Galerijo Prešernovih nagrajencev, kjer nas je nagovoril g. Marko Arnež. Ogledali smo si tudi Prešernov muzej. Povabljeni smo bili na občino, kjer nas je nagovoril g. Robert Nograšek, podžupan Kranja. Pot smo nadaljevali po cestah, ki so nas skozi mesto in vasi vodile do končnega cilja. Med potjo smo se okrepčali z okusnim kosilom. Takrat je tudi nehalo deževati. Ne morete verjeti, kako nas je to osrečilo! Po še treh urah hoje smo prispeli na cilj, pesnikovo rojstno hišo v Vrbi. Pričakali so nas sendvič, topel čaj, čokolada in snemalna ekipa. Letošnji govorec je bil gospod Boštjan Noč, prvi mož čebelarjev, ki nam je povedal veliko zanimivega. Vsi, ki so pripomogli k izvedbi pohoda, so prejeli zahvale, še enkrat pa se najlepše zahvaljujemo občini Žirovnica, ki nas vselej lepo sprejeme. Zagotovo si posebno zahvalo zasluži naš Smledniški junak, gospod Jože Rozman, ki je že 21-krat organiziral ta veličastni pohod. Verjetno ga ni med nami, ki ga ne bi bolele noge, a s tako dobro družbo in dobrim vzdušjem smo vsi hitro pozabili na bolečine. Ponosni smo, da smemo in zmoremo.

Blažka

Novo šolsko leto je prineslo v skupino nove člane. Žigu, Davidu in Timoteju so se pridružili Sergej, Julijan, Aleks, Adin, Patrik, Filip in Matic. Poleg navajanja na hišni red in medsebojnega spoznavanja smo četrtkove proste dneve izkoristili za različne športne dejavnosti na prostem: pohod na Štefanovo goro, pohod na Sv. Lovrenca, kolesarjenje do toplega izvira vode, stensko plezanje v Preddvoru in koriščenje igrišča za košarko, nogomet in balinčkanje. Ob slabem vremenu smo uporabljali orodja v telovadnici, se preizkusili v dvoranskem plezanju in sodelovali na vodeni vadbi. Na tri dnevno doživljajsko-pedagoškem projektu Rogla smo se vzpeli na 35 m visok stolp, si ogledali Lovrenška jezera, streljali z lokom, se učili orientacije, se povezovali preko socialnih iger in sproščali v Termah Zreče.

To leto smo v VIZ Smlednik, z našo mentorico Ireno Korbar, začeli zelo velik projekt: ŠEV (šolski eko vrt)

Ta “zgodovinski trenutek” se je začel z merjenjem parcele, ki smo jo tudi zakoličili. Določili smo meje in rastline, ki jih bomo posadili v našem malem kraljestvu. Določili smo tudi njihovo lokacijo. Ko smo vse to naredili, smo začeli s kopanjem lukenj za sadne sadike, kar je bilo zelo naporno delo. Pripravljamo tudi grede, kjer bomo posadili trto, maline in kivi, da se bomo lahko naslednjo jesen, če bomo imeli malo sreče, tudi posladkali. Prijazna gospa Viktorija nam je podarila veliko tlakovcev. Fantje iz 3. skupine so jih s traktorjem (in seveda z učiteljico) odšli iskat na gradbišče kar dvakrat. Nekateri otroci stokajo, ker morajo delati, a ko bo naše delo končano, bodo verjetno vsi ponosni nase.

Blažka, 8. a

Spet prišlo je novo šolsko leto, ki je 4. skupini prineslo nekaj novosti, hkrati pa ohranilo nekaj starih navad. V letošnjem šolskem letu smo namreč v skupino dobili kar tri vzgojitelje, ki bodo vsakodnevno bdeli nad nami in nam nudili takšno in drugačno pomoč. Začeli smo s pravljično številko sedem, saj smo v skupini ostali vsi stari člani. V drugem tednu smo v skupino sprejeli še dva nova člana, tako da skupaj tvorimo številko devet.

V dveh mesecih se je v naši skupini dogajalo marsikaj in če bi želeli izvedeti vse, bi morali dneve preživljati z nami. Na začetku smo se seveda potrudili, da je skupina urejena, nalepili smo plakate z informacijami in estetsko uredili prostore. V mesecu septembru smo s socialnimi igrami spoznavali drug drugega in ustvarjali osebne grbe. Začudili smo se, koliko je stvari ne vemo drug o drugem. Lepo vreme nam je dopuščalo, da smo ponovno zakurili žar in spekli večerjo za Jakov rojstni dan. Mmm, je dišalo po čevapčičih, perutničkah in pečenih lepinjah … siti smo še danes.

Mesec oktober je prinesel nove izzive in intenzivno šolsko delo, kar je pomenilo, da smo morali zavihati rokave in pošteno prijeti za knjige. Nekateri smo še z mislimi na počitnicah, tako da so nas učitelji z ocenami hitro presenetili. Seveda je oktober tudi mesec jesenskih barv, pečenega kostanja in oranžnih buč. Jesenske barve smo si ogledovali v gozdovih, kostanj smo spekli v skupini, buče pa smo izrezovali kar v atriju. Nastale so prave umetnine, ki so krasile naš atrij vse do praznika čarovnic. Končno je prišel tudi teden, ko so bile na vrsti jesenske počitnice, da smo se lahko spet malo odpočili. Upamo le, da bo počitka dovolj za nove izzive, ki nas čakajo.

V torek, 8. 10. 2019, smo se zbudili, pojedli zajtrk in se pripravili za pot v idrijski muzej. Ko smo se pripravili, je učiteljica prišla po nas v skupino. Odšli smo do avta in nekateri do kombija. Odpeljali smo se proti Idriji. Jaz in Katjuša sva odšli z učiteljico za tehniko, ostali pa so odšli z učiteljem za športno in učiteljico za slovenščino. Na poti smo se imeli lepo. Ko smo prispeli do muzeja, smo odšli na dvorišče muzeja, ki je bilo zunaj. Učiteljica je odšla na recepcijo, vrnila se je s spremljevalko, ki nam je razkazala muzej. Ko smo vstopili, smo si najprej ogledali prostor, kjer nam je učiteljica povedala celo zgodbo o tem, kako so našli živo srebro. Ob koncu pripovedi smo si šli ogledat tekoče živo srebro. Notri je bila železna krogla, ki je v srebru plavala. Ogledali smo si tudi živo srebro v trdnem stanju, ki se mu reče jetrenka. Jetrenka je bila zelo težka. Nato smo si ogledali idrijsko kamšt. To je bilo kot mlin, dolg 13 metrov. Ogledali smo si še kocko, v kateri je bilo živo srebro. Videli in spoznali smo tudi orodje, ki so ga uporabljali v starih časih. Kasneje smo odšli v tretje nadstropje, kjer nam je spremljevalka pokazala, kako so delovale klavže in kako so prevažali les v mesto. Spremljevalka nam je povedala še vse o idrijskih hišah. V eni hiši so živele 3-4 družine. Hiše so bile brez kopalnice. Najbolj znana specialiteta v Idriji so idrijski žlikrofi. Odšli smo še k čipkam. Ogledali smo si kratek filmček in nato odšli do čipk, kjer smo si ogledali, kako klekljanje poteka. Lahko smo poskusili klekljati. Klekljanje je precej zapleteno. Na koncu smo si ogledali prt, najdaljšo čipko, ki meri 3 metre. Tako se je naša avantura končala. Še malo smo govorili o klekljarski šoli, nato pa smo odšli do kombija. Vzeli smo malico in se usedli, mimo so prišli otroci iz vrtca, ki so nam dali petko. Imeli smo še malo prostega časa, nato smo odšli proti VIZ Smlednik.

Nicole, 7. a