Pa nam je končno uspelo vzpostaviti takšno dinamiko, da si upamo iti na tabor in preživeti skupaj nekaj dni. Nekateri so bili odhoda veseli, drugi ne najbolj. Vseeno smo se odpravili v CŠOD Peca na Koroškem, ki je od Smlednika oddaljen dobri dve uri vožnje. Pot do tja je bila zanimiva, saj cesto po poplavah še vedno popravljajo in je bilo kar nekaj makadama. Tam smo najprej videli, da nismo sami – ugotovili smo, da je tam tudi osnovna šola s Ptuja, nato smo si ogledali prostore bivanja in okolico, ki jo predstavlja sama narava. Popoldne do večerje smo preživeli zunaj ob igranju nogometnega biljarda in disk golfa. Za večerjo je bila pica, nato smo zakurili ogenj, se pogovarjali in pekli penice. Med telefoni je Ali raziskoval smeti, ostali pa so se slišali s starši. Dan smo zaključili s tuširanji in počitkom.

Naslednji dan smo se zbudili ob zvokih dežnih kapelj in petelina. Malo je k temu, da smo se zbudili, pripomogla tudi glasba druge skupine s Ptuja. Po zajtrku smo naredili bojni plan. Vreme je kazalo, da bo deževalo cel dan (kar tudi je), tako da smo dopoldne šli najprej v trgovino, kjer je lahko vsak zapravil nekaj denarja, ki so mu ga zaupali starši, nato pa smo odšli v bazen. Ali je zaradi zlomljene roke šel v kulturni muzej z vzg. Azro. Po kopanju smo imeli kosilo, malo počitka in nato balvansko plezanje na umetni steni, kjer so se nekateri kar dobro izkazali. Po plezanju smo se naučili še nekaj vozlov. Po večerji je sledil odhod na kebab in v domači kino, kjer smo spremljali Kung Fu Pando v četrtem delu. Videli smo, da se od pande lahko veliko naučimo in da spremembe v življenju vedno pridejo. S tem se je drugi dan tudi zaključil.

Tretji dan se je začel s sončnimi žarki in ptičjim petjem. Ja, tudi tokrat je bila prisotna glasba sostanovalcev. Po zajtrku smo šli na motorično pot. Nadeli smo si pasove in varovalno opremo in se pogumno podali na pot. Ian in Nemanja sta obvladala nižjo progo. Peter in Maks pa sta z odliko opravila tudi težjo in višjo pot z raznimi preizkušnjami. Po malici je bilo malo nogometa in nato streljanje z loki, kjer so se izkazali prav vsi. Imeli smo tudi malo prostega časa in kosilo. Po kosilu smo pospravili svoje sobe in se počasi odpravili proti poznanim krajem. Ustavili smo se na Trojanah, kjer je Kristjan poskušal pojesti 5 krofov (kar mi ni uspelo), vsak pa je dobil tudi okusen sladoled. Pri evalvaciji so videli, da ni bilo tako slabo in da tabor zaključujemo z lepimi občutki. Odločili smo se, da bomo manjša nesoglasja pozabili.

Pogrešali pa smo vzg. Jana, vzg. Veroniko in Ajrina, ki se tabora niso mogli udeležiti.

Z otroki smo se v sredo odpravili na tabor na Roglo. Pot nas je najprej vodila do Žičke Kartuzije. Otroci so bili nad nekdanjim samostanom navdušeni. Presenečeni so bili nad tem, kako so tu živeli pred stoletji. Pravijo, da bi bilo takšno življenje zanje kar težko. Med ogledom smo dobili navdih za pustno masko v naslednjem letu. Po malici nas je pot naprej vodila do Centra Noordung, kjer smo izvedeli nekaj novega o vesolju. Zdi se, da so na tem ogledu bolj uživali fantje kot dekleta. In končno je prišel čas, da smo odhiteli do končnega cilja. Najprej smo ponovili pravila in se razporedili po apartmajih. Po krajšem počitku je sledila priprava večerje ob ognju. Ko so bili želodčki polni pečenih hrenovk in penic, smo se razvedrili z raznimi socialnimi igrami. Zdi se mi, da so otroci ob tem res uživali. Prvo jutro smo imeli nalogo sprehod do vrha Rogle, kjer smo načrtovali sprehod med krošnjami. Žal nam vreme ni bilo naklonjeno, zato smo se pogreli ob čaju. Ker so bili otroci že lačni, smo se odpravili na tradicionalno kosilo. Privoščili smo si pohorski lonec. Vremenu nismo dovolili, da nas spravi v slabo voljo, zato smo se hitro odpravili na kopanje v Terme Zreče. Dekleta so se najprej namakala v masažnem bazenu, nato je v plavalnem bazenu sledil petelinji boj proti fantom. Večer je minil v znamenju druženja ob glasbi. Po napovedih naj bi se zjutraj zbudili v sončno jutro, ampak žal so nas tudi naslednje jutro zbudile kaplje dežja. Po zajtrku smo najprej izvedli sociogram in daljšo socialno igro. Nato smo se ponovno odpravili na vrh Rogle, kjer nas je pričakala megla. Otroci so se igrali na igrišču z lesenimi hiškami. Čeprav smo si želeli doživeti sprehod med krošnjami, smo se zadovoljili tudi s pogledom z razglednega stolpa. Ob vrnitvi v apartma smo spakirali in že je bil čas za odhod proti domu. Tabor smo uspešno zaključili in nanj nam ostajajo lepi spomini.

V ponedeljek, 18. 3. 2024, smo se z mladostniki, ki bivajo v hiši Moše, odpravili na zbor slovenskih nogometnih reprezentantov, na Brdo pri Kranju. Tam so nas lepo sprejeli najboljši slovenski nogometaši. To so fantje, ki so nekaj dni za tem suvereno premagali nogometno velesilo Portugalsko z rezultatom 2:0. Vsi mladostniki so dobili podpise vseh reprezentantov ter se s posamezniki tudi slikali. Po druženju z nogometaši smo si ogledali tudi trening ter se sprehodili po čudovitem parku Brdo.

Malo pozno se javljamo iz tretje skupine, ampak smo se odločili, da bomo delili našo izkušnjo, kako nam je bilo na taboru v CŠOD Bohinj. 4. oktobra smo po zajtrku spakirali še zadnje stvari ter se odpravili na pot proti Bohinju. Vožnja do Bohinja je bila kar zanimiva, fantje smo se zelo veselili, komaj smo čakali, da prispemo do cilja. Po poti smo se tudi ustavili na Bledu, se fotografirali za »družinsko sliko« (tako smo se pošalili ter se dogovorili, da so vzgojitelji naši starši). Potem smo nadaljevali pot proti Bohinju. Po prihodu v Bohinj nas je z nasmehom pričakala gospa Erika in nam pokazala prostore. Potem so nam dodelili sobe, mi smo se razpakirali ter odšli v učilnico, kjer smo se dogovarjali za cilje skupine ter naredili skupinsko zastavo. Nato je napočil čas, ki smo ga fantje nestrpno čakali – KOSILO. Po kosilu smo se z vzgojitelji odločili, da zaradi slabega vremena prestavimo aktivnosti, tako smo se tisti dan odpravili v Vodni park Bohinj, kjer smo fantje zelo uživali, vsem so bili všeč tobogani, nekaterim pa tudi plezalna stena. Po 3 urah kopanja smo se odpravili nazaj v dom na večerjo. Zvečer smo se igrali skupinske igre in nato odšli spat. Naslednji dan smo šli na kajak in na plezalno steno. Pot do plezalne stene smo morali preveslati, ampak smo preživeli. Plezalna stena je v višino merila 20 m. Vsi smo se dobro odrezali, nekateri bolje kot drugi, ampak vsi smo bili dobri. Do vrha smo prišli štirje. Za konec smo merili čas, kdo je najhitreje na vrhu in najbolje se je odrezal Urban. Nato smo se odpravili nazaj na kosilo. Popoldan smo se odpravili na pohod okoli Bohinjskega jezera. Urban in Žan sta se odpravila do Hudičevega mostu ter do pokopališča vojakov 2. svetovne vojne, kot cela skupina pa smo se srečevali na 3 točkah, kjer smo igrali skupinske igre, nato smo se vrnili v dom. Zvečer smo zakurili taborni ogenj, čeprav je sprva kazalo, da ne bo nič, je naš »gazda« Tadej vse uredil. Pojedli smo še klobase in nato odšli spat. Naslednje jutro smo odšli streljat z lokom, kjer nam je gospa Erika natančno pokazala, kako se dela z lokom. Po tem smo se spakirali ter naložili še zadnje stvari v kombi ter se odpravili nazaj proti zavodu.

Vtisi iz tabora:

»Fuuul mi je blo zanimivo, dobr, zelo mi je blo ušeč k smo bli na bazenu.« (Žan)

»Sem se zelo zabaval in sem se zelo utrudil.« (Sead)

»Blo mi je fajn, nism uživu.« (Denis)

»Na taboru mi je blo fuuuuuul dobr, najboljše mi je bilo na plezanju, kjer sem premagala svoj strah ter večerne skupinske igre.« (Vzgojiteljica Urška)

»Blo mi je fletn, uživu sm, ful mi je blo jako k sm pršu najhitrej pr plezanju, tut ful dobri so mi bli bazeni.« (Urban)

Zapisal: Urban

V soboto, 2. 12. 2023, smo v SCFM Smlednik organizirali prav poseben dogodek. Že 24. leto zapored smo se napotili na 42 km dolg pohod v Vrbo, da bi proslavili rojstni dan našega najpomembnejšega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna. Letos so se nam pridružili tudi učenci Osnovne šole Lesce in nekaj pohodnikov iz stanovanjskih skupin. To je bil prav poseben pohod, ki ga je tudi letos organiziral gospod Jože Rozman.

V soboto, 2. 12. 2023, smo se zbudili že zelo zgodaj, ob 4.00, zjutraj in se začeli pripravljati na pohod. Pojedli smo zajtrk, se oblekli in se odpravili pred zavod. Tam sta nas pričakala gospod Jože in gospod ravnatelj, ki sta za nas pripravila motivacijski govor, ki nam je pomagal hoditi, nato smo se po koncu Zdravljice odpravili do prvega postanka v Kranju. Po mojem mnenju je prvi del do Kranja bil tudi najlažji, do takrat je bilo vreme še na naši strani. V Kranju so nas pričakali v Prešernovem muzeju, kjer nas je vodja muzeja peljala na kratek ogled in nam povedala nekaj zanimivosti o njegovem življenju. Po končanem ogledu so nas postregli s krofi. Nato smo šli do drugega postanka na Mestno občino Kranj, kjer so nam pripravili sirove zavitke, beneške štručke in čaj. Ko smo se odpočili, posušili in ogreli, smo se odpravili na najtežji del poti, ki je bil dolg 16 km. Takrat se je vreme obrnilo proti nam, začel je padati dež in nas vse zmočil, poleg tega je imelo veliko ljudi težave z bolečinami in žulji, ampak vseeno se nismo vdali. Pogumno smo hodili po dežju do drugega postanka v Houston Resortu. Tja smo prispeli mokri in utrujeni, ampak (na srečo) nas je čakal topel prostor in dober obrok. Na žalost pa smo izgubili dva »borca«, ki sta morala zaradi bolečin in bolezni nazaj v zavod. Drugi smo zbrali moči in se odpravili na zadnji del poti do Vrbe. Pot je bila »deževna« in utrujajoča, ampak smo vseeno hodili naprej, zadnji kilometer pohoda nas je ujela močna nevihta, s snegom in dežjem, vendar smo vseeno prišli do konca. Tam so nas pričakali s toplim čajem in grelnikom. Vstopili smo v Prešernovo hišo, kamor je prišel župan občine Žirovnica. Razdelili so nam čokolade, potem smo se napotili na avtobus. Peljali smo se približno 10 min in prispeli do dvorane, v kateri je bila ena gospa iz Žirovnice, ki nam je zaigrala predstavo, katere nauk je bil, da moramo sami sebe spoštovati in predvsem biti všeč sami sebi. Po končani predstavi smo se odpravili nazaj v zavod.

Sead Bajramović, 3. skupina

V četrtek, 12. 10. 2023, smo se z vzgojiteljema, g. Dušanom in go. Sanjo, odpravili na ribolov do Stražiškega jezera.

Najprej smo začeli s pripravljanjem palic, potem je naredil prvi met g. Dušan. Jaz sem začel z začetniško palico in riba je začela vleči na boljšo palico.

Ga. Sanja pa: »Ojoj, boga riba, ah, oh!«

Zelo je bila močna, zelo se je upirala, čofotala, no potem je prišel zraven g. Dušan in videl, kako plava riba ob površju in rekel: »Luciano, daj špic gor!«

Rekel sem: »Okej, gospod Dušan.« No, potem jo je hotel prijeti za škrge in je ušla. Spet je čofotala in poškropila g. Dušana. No, potem jo je prijel in se ji je zataknil trnek na njenih majhnih brkah, pa kar ni šel ven. Pa je že spet ga. Sanja rekla: » Ojoj, boga riba!«, riba pa se je še kar upirala. To je bil krap, 2,5 kilogramski, kar lep krap. In se je osvobodil trnka. Pa še slovesno sem ga izpustil.

Luciano ima krapa hihih.

VRSTA: krap 2/5

26. septembra 2023, se nas je 9 (7 učencev in 2 učitelja) odpravilo na Krpanovo pot v prečudovit Logatec. Ob 8.20 smo se zbrali v zavodski avli in se odpravili na pot. Ko smo prišli v ZVIL Logatec, smo pojedli okusno malico in topel čaj ter prevzeli vodo in sendviče za na pot. Prvi dve nalogi smo opravili v zavodu Logatec, nato pa smo se odpravili na 9 km dolgo krožno pot. Naloge so bile zelo zanimive in zabavne. Lovili smo ribice, sestavljali sestavljanko, sekali drva, sestavljali lesenega konjička, streljali z zračno puško, metali podkve, kegljali … Okoli enih smo se uspešno vrnili v ZVIL Logatec. Tam smo se družili z ostalimi mladostniki, ki so prišli iz zavodov iz vse Slovenije, in pojedli kosilo. Razglasili so rezultate tekmovanja. Mi smo zmagali! Za nagrado sta nas ga. Zala Erčulj Šavli in g. Matjaž Leopold peljala na sladoled.

(Eva Miklič)

Dan mi je bil zelo všeč, zelo sem se zabaval. (Tian Nagode)

Današnji dan mi je bil zelo všeč, ker mi ni bilo treba iti v šolo. (Emerik David Plemeniti)

Današnji dan mi je bil všeč, ker sem videla prijatelje ter spoznala nove ljudi. (L. N.)

Dan mi je bil »fleten«. (Mykhailo Telehin)

Dan mi je bil zelo všeč in sem se zelo zabaval pri vseh postajah z igrami. (Sead Bajramović)

Imeli smo se dobro. Res sem uživala v družbi vrstnikov. Tudi igre so mi bile všeč. (Linaj Bauer)

Končno je napočil 1. september in z njim selitev nekaterih otrok in vzgojiteljev v »vilo Moše«, kot so jo poimenovali otroci. Najprej sta v hiši bivali dve dekleti, vsak dan pa se jima je pridružil še kakšen otrok. Po dobrem tednu smo hišo začeli bogatiti 3 dekleta in 4 fantje ter 5 vzgojiteljev. Seveda pa ne smemo pozabiti na naša dva mucka: Franeta in Mileta.

Kar nekaj dni smo potrebovali, da smo hišo spravili v red. Zdaj lahko rečemo, da je vse na svojem mestu in da je v njej res lepo bivati. Otroci so najbolj navdušeni nad prostornimi sobami, dvoriščem in vrtom.

Ko smo imeli dela dovolj, smo začeli z našimi dejavnostmi. Zaslužili smo si že 1. izlet. Odpravili smo se v WOOP na glow golf. Nekaj časa smo potrebovali, da smo dojeli pravila igre, ampak že hitro smo se sprostili in preprosto uživali v tej dogodivščini. Ta izlet nam je uspel, zato komaj čakamo naslednjega.

Zna se zgoditi, da nam kdaj pa kdaj pade »cukr«, zato hitro zavihamo rokave in si pripravimo nekaj sladkega. V pripravljenih dobrotah uživamo ob gledanju kakšne večerne nanizanke.

Napisala: Aleksandra Sofrić

Začeli smo s svežim, polnim vetrom v jadrih naše skupine. Med letom smo pluli v vseh vremenskih razmerah – včasih je bilo morje razburkano in temno, spet drugič mirno in prijetno. Izogibali smo se čerem in iskali skupno pot v varen pristan. Ob koncu leta je še dvakrat zapihal svež veter in naši posadki sta se pridružila dva nova člana. Tako smo šolsko leto zaključili s 7 fanti in 3 vzgojitelji.

Konec leta smo veliko časa posvetili zaključevanju ocen, urejanju skupine in pripravam na prihodnost. Nekaj fantov nas letos zapušča – nekateri s cmokom v grlu, spet drugi pa se veselijo novih izzivov. Verjamemo pa, da vsi odhajajo s prijetnimi spomini.

Ob trdem delu smo si privoščili tudi nekaj zabave. Poletje smo izkoristili za peko na žaru, igranje z vodnimi balončki, aktivnosti na prostem in izlet v Atlantis in na morje. Vsekakor nam bo zadnji skupni izlet ostal v lepem spominu, saj smo bili zadnjič skupaj v taki zasedbi. Od sošolcev in učiteljev smo se poslovili na zaključni prireditvi in veselo zakorakali v poletne počitnice.

Vsem želimo prijetne počitnice in hvala vam, ki ste nam pomagali pripluti v končni pristan.